๐“›๐“ณ๐“พ๐“ซ๐“ต๐“ณ๐“ช๐“ท๐“ช ๐“ฏ๐“ช๐“ผ๐“ฑ๐“ฒ๐“ธ๐“ท ๐”€๐“ฎ๐“ฎ๐“ด ๐“น๐“ป๐“ฟ๐“ธ๐“ช๐“น๐“ป๐“ฒ๐“ต๐“ผ๐“ด๐“ช ลก๐“ช๐“ต๐“ช?

Ljudje smo si razliฤni, hrepenimo po razliฤnih stvareh, imamo svoje vizije in potrebe, ampak v filanju svojega lastnega ega velikokrat p...


Ljudje smo si razliฤni, hrepenimo po razliฤnih stvareh, imamo svoje vizije in potrebe, ampak v filanju svojega lastnega ega velikokrat pozabimo biti ฤlovek. Do sebe in do soljudi. Kako patetiฤno je videti ljudi na estradi, ki so za 5 minut pojavljanja na televiziji izgubili stik z realnostjo.

ฤŒisto iskreno, gremo od zaฤetka. Z prijateljico sva vฤeraj obiskali prvi dan Ljubljanskega tedna mode. Obe srฤno veseli, ker vseeno, kljub temu, da noben pasji kurac ne ve kdo sva in niti ne rabi naju poznat se je sreฤa tako obrnila, da sva dobili dve »VIP« karti, ki bi naj nama omogoฤali pogled iz prve vrste na samo modno brv. Seveda da sva bili sreฤni, to se res lahko zgodi na milijon let, ker vseeno vemo da je prva vrsta namenjena res prepoznavnim obrazom, ljudem, ki nekaj pomenijo v svetu mode, ลกovbiznisa, estrade, kakorkoli si vzamete. ฤŒe smo realni si vsaka ลพenska to ลพeli enkrat doลพivet, za mene to sicer ni bil prvi obisk ampak tokrat prviฤ v prvi vrsti. Priลกli sva ravno toฤno ob uri, naลกel se je prostor za naju, udobno sva se namestili in bili v priฤakovanju veฤera. Pa se je zaฤelo… ne razumem prviฤ kaki znak spoลกtovanja je to do samega dogodka, organizatorjev da »vletiลก« sredi polovice samega dogodka in naganjaลก ljudi s prve vrste ali ลกe bolj zanimivo ko prideลก ฤisto pred samim koncem in je potem panika, da se nimaลก kam posedet. Tukaj iskreno moram podati tudi kritiko samim organizatorjem, da paฤ imaลก omejeno ลกtevilo ljudi, ki lahko sedi na klopi oziroma je lahko v samem prostoru, ve se koliko »vip« ljudi je na samem seznamu in za toliko mora biti prostora. To je preprosto 1+1 = 2 . Ne more biti 5. Da med odmorom ne moreลก vstati in oditi na zrak ker se moraลก skoraj da bojevati za svoj prostor kjer sediลก mi je tudi malo absurdno, ลกe bolj ลพalostno pa je, ko gledaลก primer pred svojimi oฤmi, ko osebe hladnokrvno kljub osebnim puลกฤenim stvarem na prostoru kjer sta sedeli cel veฤer in njunim osebnim darilnim vreฤkam prisedejo ลพenske (in to starejลกe, ko bi si ฤlovek mislil, da so lahko samo bolj kulturne in omikane zaradi vsega kar so v ลพivljenju dale skozi in se nauฤile pa ลพal ลกe niti osnovnega bontona nimajo), brez zadrลพkov odstranijo vse stvari, ki sploh niso njihove in ena izmed njih si hladnokrvno  prisvoji  vreฤko, ki je sluลพila kot opomin, da je prostor zaseden. Jo odpre, zaฤne stvari dajat na kolena in »obฤudovat« kaj vse je v vreฤki… iskreno, jaz sem imela obฤutek, da bom padla naokoli. V tistem trenutku me je prijelo da stopim preko (pa dejansko nimam niฤ s tem, se me ne tiฤe, ampak mi je bilo pa tako nekulturno, brez spoลกtovanja) ampak sta me Alma in Hannah prehiteli, ko sta se vrnili na svoje mesto. In potem je vse skupaj postalo komiฤno. Gospa se je s prisvojeno vreฤko kar malo umaknila, vidno razdraลพena (zakaj ลพe, ker si je prilastila tuje stvari pa ลกe prostor ki je bil vidno oznaฤen kot zaseden?) in na koncu  kjer sta sprva sedeli 2 osebi, je sedelo 5 oseb, vsi nezadovoljni nad celotno situacijo.

Da ne omenjam samega odnosa ljudi, oลกabnosti, vzviลกanosti. Za mene ni nekdo zvezda, ker se je podvrgel tisoฤ in eni plastiฤni operaciji, navrgel lasuljo, posnel nekaj razgaljenih fotografij, ali se pokazal na televiziji za nekaj minut, vse to je minljivo. Noฤem biti pametna, ampak sem ลพalostna ker imam obฤutek, da vsi ลพe izgubljamo neki realen stik z ljudmi, ลพivimo virtualno. Pomembno je ลกtevilo sledilcev, da nekoga opazimo, ne pa njegov trud, kvaliteta dela. Pomembno je koliko smo pripravljeni pokazati gole koลพe, ฤeprav je lahko bolj erotiฤna bluzica zapeta do vratu.

Da se vrnem nazaj na vฤerajลกnje dogajanje, da ne bo pomote, vse ima svoj ฤar. Verjetno ฤe si del takลกne scene se tega navadiลก, mogoฤe za nekoga, ki ni v tem svetu je vse skupaj malo ลกok, ker sam dogodek lahko primerjam, kot ponaredek Raffaello kroglice. Odpreลก in izgleda lepo, mamljivo, skoraj enako kot original.. nato pa jo daลก v usta in je okus popolnoma drugaฤen. Teลพko prebavljiv.

Ampak je pa zanimivo, priznam nasmejala sem se na trenutke do solz, obฤudovala kreacije, uลพivala v res prijetni druลพbi prijateljice, vesela in sreฤna, da sem takลกna, kot sem. Nepoznana in nepomembna ampak iskreno zaljubljena v ลพivljenje in sreฤna za vse kar imam. Spoลกtujem in cenim vse bliลพnje, ker so z menoj zato ker sem to kar sem. Ne zaradi tega kar predstavlja moj instagram raฤun (dejansko ne predstavlja niฤesar hahaha, ampak da je malo bolj dramatiฤno).

Foto: Marko Ocepek Photography

Foto: Marko Ocepek Photography


Tekst je verjetno poln napak, zagnala sem se v nekem afektu sprva razoฤaranja kasneje spoznanja, da ลพe tako mora biti. Sem le opazovalec, napisano z mojega vidika dojemanja dogodkov in trenutkov. Vsekakor je pa nauk zgodbe ta, da paฤ ni vse zlato kar se sveti (ali lepo tako kot vidimo na socialnih omreลพjih) in kot je zapisal Sreฤko Kosovel »Gnoj je zlato  in zlato je gnoj.«

Zapisi, ki bi vam lahko bili vลกeฤ

0 komentarjev