𝓓𝓮𝓹𝓻𝓮𝓼𝓲𝓳𝓪 : 𝓘𝓷𝓽𝓮𝓻𝓿𝓳𝓾 𝔃 @𝓻𝓸𝓼𝓮𝓽𝓸𝓾𝓬𝓱𝓫𝓵𝓸𝓰

DEPRESIJA. Beseda, ki je še 15 let nazaj bila nepoznana in neopredeljena kaj natančno pomeni. Velikokrat diagnoza, ki so se je ljudje sramovali in jo skrivali. Danes je na trenutke celo moderna. Na trenutke v tem hitrem tempu življenja vsi občutimo znake podobne oziroma značilne za njo. Pa koliko krat nezavedno rečemo za sebe ali za koga bližnjega, da je depresiven.

Strokovna definicija navaja, da depresivno motnjo uvrščamo med motnje razpoloženja. Pojavlja se samostojno ali kot del klinične slike drugih motenj. Beseda depresija je latinskega izvora, in pomeni znižati, tlačiti, torej znižanje razpoloženja. Poznamo različne oblike in vrste depresije, od blage do hude oblike depresij, kjer oseba ni zmožna opravljanja dela, polna samomorilskih misli in negativnega vrednotenja samega sebe. Nekatere oblike depresije se malenkostno razlikujejo ali pa se razvijejo v edinstvenih okoliščinah. Delijo se v tri skupine:

Psihotična depresija - približno eden izmed desetih ljudi s klinično depresijo doživi tudi psihotične simptome, kot so halucinacije (prisluhi) ali blodnje (zamisli brez vsakršne povezave z realnostjo).
Poporodna depresija - oblika depresivne motnje, ki se najpogosteje pojavi v prvih tednih po porodu. Prizadene približno 15 % mater, še posebej pogosto pa se pojavi pri ženskah, ki so v preteklosti že doživele depresijo
Sezonska afektivna motnja ali SAM je vrsta klinične depresije, ki se pojavlja v določenih letnih časih. Običajno nastopi, ko se pozno jeseni pričnejo krajšati dnevi in traja celo zimo.

Pa vendar kaj resnično je depresija?

Enega lepega dne, povsem nepričakovano (čeprav so se znaki kazali že prej, mama je začela spreminjati obnašanje po določenem dogodku, ki je takrat v njej vzbudil spomine na travmatičen dogodek – za katerega nisem vedela – vendar temu v obdobju najstništva in kopico svojih »problemov« nisem polagala velike pozornosti) po tem, ko me je odložila na avtobusni postaji se je p o s l o v i l a od mene. Ne na tak način, da bi jasno dala vedeti, da je kaj narobe ampak njena mimika in občutek, ki sem ga začutila .. vedela sem, da je nekaj narobe. Ko sem izstopila iz avtomobila in se je odpeljala in sem gledala za njo in je namesto levo (domov), zavila desno so se moji sumi potrdili, da nekaj ne štima. Sicer sem jo klicala na telefon in se je oglasila in mi zatrdila, da odhaja domov vendar po drugi poti. Ne bom razlagala na dolgo in široko, ker mi v bistvu v tem trenutku solze prihajajo na oči. Tistega dne sem izgubila delček mame, čeprav sem ji na koncu dneva »rešila« življenje. Postavljena diagnoza v psihiatrični ambulanti je bila blodnjava (motnja) depresija. V nekem trenutku me lastna mama ni več prepoznala, bala se me je. Ko se spomnim njenih rjavih oči, ki so gledale skozi mene sem mislila, da je nikoli več ne bo nazaj. Pa se je pobrala s terapijo in spet doživela padec, ko jo je nehala jemati pa smo spet šli skozi postopek zdravljenja in smo nekako preživeli. Pogrešala sem to, da bi se več o tem pogovarjali, namesto tega smo nekako to pometli pod preprogo.

Vsakič, ko sem kasneje slišala besedo depresija in njene simptome sem videla svojo mamo. Vse kar smo doživeli in kako je to tudi vplivalo na mene in na celotno družino. Priznam, da sem na trenutke bila jezna na njo, da je zbolela. Ne znam pojasniti, nisem razumela, da bolezen ne izbira in da so lahko določene potlačene travme in dogodki »hrana« da se bolezen razvije.

Zakaj sem se odločila spregovoriti o tem?

Ker se še vedno premalo iskreno pogovarjamo o tem. Uporabljamo besedo v napačnem pomenu, enačimo slabo počutje in utrujenost in lenobo na trenutke, da navržemo »ej stari jaz mislim, da sem depresiven« Pred začetkom ustvarjanja današnje tematike sem želela prebrati kake osebne izpovedi, najti kakšen intervju in edino kar najdem so besede strokovnjakov. Kar je OK in vesela sem vseh strani, kjer je o bolezni napisano veliko od simptomov do presejalnega testa, kjer lahko sam izpolniš vprašalnik in ugotoviš ali je tvoja depresivnost manj / več verjetna. Pogrešam zgodbe ljudi, ki živijo vsak dan z njo in je vsak dan nova borba za preživetje. Vsako jutro se morajo vstati iz postelje in preživeti dan. Mogoče bi bilo komu lažje, če bi prebral / slišal nekoga, ki doživlja enako.

V svojem izzivu #40dnisprememb želim spregovoriti ravno o takih tematikah, ki se jih zavedamo a premalo krat kaj naredimo oziroma spregovorimo o njih. Ker moja mama ne bi bila ravno vesela javnega izpostavljanja in postavljanja vprašanj sem za pomoč pri tej tematiki prosila dekle, ki je v bistvu dalo mi tisto zadnjo brco v rit, da ustvarim svoj blog in javno delim svoje razmišljanje. Sodelovala sem v enem njenem izzivu 'Blogerka za en dan'. Se spomniš tega Neža?

Zakaj sem izbrala ravno njo? Ker je mojih let, mlada, ambiciozna punca, ki ustvarja pod imenom @ rosetouchblog (dodajam povezavo še do njenega bloga : https://rosetouchmakeup.blogspot.com/) Dovolj pogumna je, da bo odgovarjala na moja vprašanja in se tudi javno izpostavila.

Pozdravljena Neža, iskreno mi povej, zakaj si se odločila sodelovati v današnjem intervjuju?

Pozdravljena Aleksandra,

najprej bi se ti rada zahvalila, da si me povabila k sodelovanju, v preteklosti, celo v tvojih začetkih sva že sodelovali in ne bi mogla biti bolj ponosna nate kot na osebo, v ponos mi je videti kako si zažarela na svoji karierni poti. Z velikim veseljem te spremljam in ti želim tudi v bodoče vse dobro.

Iskreno o tem zakaj sem se odločila pa... kaj naj rečem. Priznam, da niti nisem dvakrat premislila preden sem privolila, ker je to del mene in kljub temu, da je težko o tem govoriti in se izpostaviti, vem, da lahko s takšnim dejanjem oz. ozaveščanjem pomagam tudi komu drugemu, ki se bojuje z enakimi bitkami.

Kdo je Neža in kaj se skriva globoko v tebi?

Kdo je Neža... Hah, dobro vprašanje in odlično, saj nimaš veliko priložnosti povedati kdo sploh si, vsak te dojame drugače ali pa sploh ne. *smeh*

Kar drugi mislijo sploh nima navsezadnje veze, glavno je, da smo zvesti sami sebi in, da smo vedno to kar smo in se zaradi drugih ne spreminjamo.

Neža je umetniška duša. Skromna, mogoče malce sramežljiva, ko me spoznaš pa sem predvsem odprta, iskrena. Od malih nog zelo rada pomagam in rišem nasmehe na obraz tistim, ki jih najbolj potrebujejo. Že od nekdaj obožujem umetnost, naravo, fotografiranje, živali, svet lepote in kozmetike ter modo. Kljub vsem hobijem in svarem, ki jih rada počnem pa je ličenje nekako moje najljubše področje. V tem sem se našla in z velikim veseljem osrečujem druge ter poskrbim, da se v svoji koži počutijo kar se da najboljše.

Vedno sem se nekako počutila drugačno. Moj stil je bil vedno drugačen od drugih, zelo rada sem eksperimentirala z barvo las. Skratka, vedno sem izstopala na nek način, kar niti ni bil moj namen - bila sem enostavno jaz. Takšna kot sem. Iskrena, pristna in flegma na to kaj misli okolica.

Kdaj si začela opažati, da se nekaj dogaja s teboj in kakšne simptome si imela?

Dolgo nisem vedela točno kaj se dogaja z mano, že kot majhna deklica sem nekaj čutila, vendar si kot otrok ne veš tega razložiti. Rekla bi, da je bil zame precejšen šok, ko sva se z mamo preselili k očimu in njegovi družini, kmalu za tem sem tudi dobila bratca, vendar sem nekako hodila čez fazo "zakaj moja starša nista skupaj, zakaj mi nismo družina". To mi je bilo težko sprejeti. Mislim, da sem rabila par let, da sem postala starejša in sem ugotovila, da takšno pač je življenje in, da ni življenje kot samo, en lep družinski film. Naj poudarim, da mi nikoli ni nič primanjkovalo, da ne bo mogoče kdo narobe razumel. To je le bila ena izmed življenjskih situacij, ki me je veliko naučila o ljudeh nasploh, o sami sebi in o tem kako otroci dojemajo odnos med staršema oz. ločeno življenje.

Prav tako je bila velika prelomnica pri meni to, da sem se morala soočiti s smrtjo dedka, ki mi je bil res najbližja in najdražja oseba, ki sem jo poznala. Bila sva zelo povezana in nekako je on prevzel to "očetovsko vlogo" in ravno zato je bila navezanost še toliko večja. Bilo je v srednji šoli, ko sem ravno šla skozi "najstniško fazo", težko mi je bilo, ker ga nisem zaradi šole veliko obiskovala, nato se je stanje poslabšalo in smrt je bila zame en velik šok. Postala sem res potrta in počutila sem se nenormalno prazno, dobesedno nisem imela volje za življenje. Nisva se niti poslovila, to me preganja še danes, čeprav vem, da je vedno ob meni in, da je brezveze imeti ta občutek "krivde", saj bova definitivno povezana za vedno. Od takrat naprej sem se počutila prazno, emocionalno, potrto, jezno predvsem, nisem imela volje do ničesar, svoje hobije sem kar se da hitro dala na stran. Žalujemo celo življenje, kar se mi zdi povsem normalno, tako pač je. Najbrž si bralci zdaj mislijo "kaj te tota bluzi", "kak jo lahko nekaj takega vrže s tira" , "to ni najhujše kaj se ti lahko zgodi", slišala sem res veliko različnih mnenj na to temo in sama menim, da nas takšne situacije spremenijo za vedno, definitivno se vsak kdaj znajde v takšni ali drugačni situaciji in prav tako tudi vsak dojema in sprejema drugače. Navsezadnje ni pomembno kako in zakaj ampak kako si lahko med sabo pomagamo in vzpodbujamo ter preprečujemo smrti, ki jih je na žalost vedno več.

Kakšna je strokovna diagnoza in kako poteka samo zdravljenje?

Imela sem krizno obdobje, ko so mi stvari malce ušle izpod nadzora. Komaj sem vstala iz postelje, hrane nisem pogrešala, veliko sem spala in tudi nenormalno jokala. Prav tako sem začela opažati panične napade ter anksioznost, včasih sem jokala zaradi tega, ker enostavno nisem mogla stopiti v trgovino, imela sem odpor do vsakega stika z okolico.

Ker sem videla, da tako ne gre naprej, sem poklicala psihiatre v okolici in se hotela naročiti na pregled. Kljub moji krizi v glavi so bile čakalne dobe... predolge. Najprej sem šla v Maribor, nato na Ptuj.

V eni izmed mojih objav o depresiji sem mislim, da že govorila malce o teh obiskih psihiatrov, ampak naj izpostavim samo to, da sem videla preveliko nespoštovanja, nezainteresiranosti za pacienta, kaj še le volje do zdravljenja, kot bi si vsak zaslužil, saj navsezadnje so to ljudje, ki bi nam naj pomagali, prav tako plačujemo zdravstvo - za pomoč in profesionalno zdravljenje, ne pa pol urno zehanje, zavijanje z očmi in na koncu recept za antidepresive, ki ti bodo "čudežno" rešili vse težave.

Moje diagnoze bi naj bile - depresija, anskioznost in panična motnja.

Predpisane sem imela AD, jemala sem jih par mescev, kmalu pa zaradi stranskih učinkov prenehala. Ko sam sebe več ne prepoznaš je treba dobro premisliti ali zaupaš strokovnjakom, ki ti te tablete predpišejo. Nekaterim pomagajo, kar me veseli, meni na žalost niso odgovarjale in se nazaj niti nisem vrnila.

Odločila sem se za delo na sebi, da prepoznam vse stvari, ki me vržejo iz tira, da se poslušam, da si nazadnje zaupam in z veseljem povem, da sem srečna, da sem opustila zdravljenje z AD in se odločila za samozdravljenje.

Doživljaš epizode – kaj to pomeni, kako izgledaš in funkcioniraš v določeni epizodi? Kako jih premaguješ?

Kot sem že prej omenila se mi velikokrat zgodi, da mi v trgovini postane neprijetno, predvsem na mestih kjer je nenormalna gneča in slab zrak. Včasih se začnem potiti in dobim občutek slabosti, tudi vrtoglavica je velikokrat prisotna. Pomagajo mi dihalne vaje in osredotočanje na en predmet. Misli poskušam preusmeriti na nekaj pozitivnega, lepega.

Velikokrat se znojim in me zebe, pojavi se tudi tresavica, potem so še tu močni glavoboli in migrene.

Menim, da je velik sprožilec vsega tega tudi stres vsakdanjega življenja.

Depresijo pa vedno opišem kot vodko, ki jo spiješ in potem pride za tabo. Vedno čutim nek pritisk, tesnobo, včasih ti je težko odnesti smeti... na primer. Kvaliteta življenja se zmanjša nekako, a, če delaš na sebi in si do sebe iskren, moraš najti ukane sam zase , da se zmotiviraš do točke, da enostavno greš dalje in ne obupaš. Stanje traja nekaj dni, včasih tednov. Potem se poleže. Kakšen dan vmes ti je okej, potem ti spet ni. Ampak priznam, da mi ob prisotnosti ADjev ni bilo prav za nič več, tako pa se nekako vedno pribijem do točke, da si rečem, da zmorem in to storim pa čeprav je težko.

Meditacijo sem probala pa mi misli preveč divjajo. Ali pa enostavno nisem človek za takšne stvari. Rada imam dihalne vaje, prav tako imam rada sprehode v naravo, to mi da veliko energije.

Predvsem pa je dobro, da se v takšnih "kriznih momentih" zatečeš k nečemu kar rad počneš - risanje, fotografiranje, pisanje, branje, enim pomaga tudi klepet s prijateljem ali bližnjim. Sam nekako moraš ugotoviti kaj je zate tisti "antidepresiv".

Verjetno tudi stres veliko vpliva na poslabšanje stanja, kako se spoprijemaš z vsakodnevnim stresom?

Tako kot si rekla, se povsem strinjam. Živimo v času ko je vse tako kaotično, hitro, površinsko, polno filtrov in veselih slik z žalostnim ozadjem.

Narobe svet bi jaz temu rekla.

Mislim, da ni enega človeka, ki ga vsakdanji stres nebi vrgel kdaj s tira, kar je povsem normalno, vsi kdaj podležemo temu "osvajalcu sveta".

Najraje imam sprehode v naravi, poslušanje glasbe, klepet s prijatelji, cartanje z mačko, ki je moj velik antidepresiv, saj je bila z mano tudi v najtežjih obdobjih. Včasih se celo od stresa spravim "pucat" *smeh* Včasih pa paše samo kavč pa kak dober film, dobra družba in zvitek za lažji spanec. 💚

Imaš kakšen nasvet / bi kaj specifičnega izpostavila ali sporočila bralcem?

Joj, toliko vsega je, ampak na srce vam polagam to, da je vredno zaupati sam sebi in sebe dobro poznati ter prepoznati znake ter simptome za katerokoli stanje gre. Vedno bodi zvest sam sebi in delaj dobro, pomagaj drugim, vendar ne pozabi poskrbeti tudi zase in za svoje počutje, zdravje. Nikoli ne prenehaj z delom na sebi, saj se le tako razvijamo in postajamo kar se da najboljša verzija sebe. Če rabiš pomoč, zaprosi zanjo. Naj te ne bo sram. Nikoli ne obupaj. Naj te tvoje motnje, hibe, stanja, karkoli že pač... ne odvrnejo do tega, da življenje izkusiš v pravi meri, saj nam je dano le eno. Nikoli nisi sam.Verjami vase in se imej rad. Predvsem pa... ozaveščaj, priskoči na pomoč nekomu v stiski... mogoče celo rešiš kakšno življenje. Srečno 🖤

Greatatlash

Aleksandra. Rojena v Banja Luki leta 1993. Absolventka delovne terapije. Ljubiteljica mode, potovanj, hrane in predvsem dobre kave. Življenja si ne znam predstavljam brez svojih mačk, prijateljev in družine.