Zadnje čase veliko razmišljam o sebi o svoji rasti in nekako v spominih beležim opažanja o sami spremembi razmišljanja, koliko več dajem...

12.4.19

Zadnje čase veliko razmišljam o sebi o svoji rasti in nekako v spominih beležim opažanja o sami spremembi razmišljanja, koliko več dajem pomena na dogodke, na to kar občutim. Verjetno je to del odraščanja in prav je tako, vesela sem, da si širim obzorja in razmišljam vse širše in širše. Ena opaznih sprememb je tudi nakupovanje oblačil. Realno se verjetno nikoli ne bo spremenilo povsem, da si ne bi želela kdaj kupiti kakšen kos in da se zgodi pred vsakim pomembnim dogodkom klik v moji glavi: NIMAM NIČ ZA OBLEČI! Pa vendar pridno napredujem kar se tiče samega potrošništva in impulzivnega nakupovanja oblačil. 

Ko začneš živeti za sebe in skrbeti za malenkosti v gospodinjstvu (kot so npr. pralni prah, mehčalec, čistila za kopalnico, čistila za tla, detergent za pomivanje posode in vse ostale pičkarije za katere skoraj da ne veš, če še vedno živiš pri starših) ugotoviš, da ni več prioriteta najbolj moden kos te sezone, ker je tvojemu prijatelju želodcu vseeno za to (prav tako lastnici stanovanja). Vendar ni samo to, da imaš drugačne skrbi in moraš racionalno razmišljat kako razporediti finance, kako boš prišel skozi mesec in kam želiš vložiti višek denarja (v mojem primeru se to zgodi zelo redko, da pride do viška)… ta občutek, da doživim večje veselje, ko denar vložim v skupno gnezdece, v hrano, v doživetje, kot v samo oblačilo. To pa ne pomeni, da se ne ne rada lepo oblečem in uredim. Vsekakor. Zato sem še v začetku selitve k Jerneju začela razmišljati kakšne kose potrebujem, kaj dejansko nosim in kaj je za nadaljnjo predelavo. Odkrila sem, da se mi v omari nabira (skoraj dobesedno) prah na oblekah, ki jih nikoli več ne bom oblekla (naj bo to razlog sprememba okusa ali kg – vsak naj presodi po svoje) ali so bile kupljene in oblečene le za posebno priložnost. Žalostno je, da visijo in niso v uporabi. Zato sem bila vesela, ko sem opazila na spletu projekt Druga priložnost, ki ga izvaja komunalno podjetje Snaga d.o.o., ki ponuja priložnost vsem iz Maribora in okolice, da se pridružijo in prodajo svoje rabljene stvari (ni nujno, da samo oblačila) za simbolično ceno (najem stojnice) 2 eur, kar je več kot super ponudba. Dogodek je jutri - zato je stanovanje danes v razsulu saj se še odločam od česa se bom dejansko zares poslovila. Se zgodi še komu, da se sprva zelo odločno odloči za prodajo neke xyz izdelka in kasneje ugotoviš, da ti je všeč in obžaluješ oziroma se odločiš, da ne boš prodal. UPS?!

Komaj čakam jutrišnji dan in upam na čim večjo udeležbo ter seveda (dobro) prodajo svojih oblačil, ki bodo za nekoga dobila nov pomen. Meni bo toplo pri srcu pa še več prostora bo v omari (in kaki eur več za kavico). Drugi pomemben korak k širšemu razmišljanju pa je recikliranje. S ponosom lahko povem, da vse ostalo, kar sem pa vedela, da ni več uporabno in funkcionalno za nošenje sem lepo zapakirala v vrečke in odnesla v trgovino H&M in podprla njihovo akcijo recikliranja mode. Kjer potem tekstil, ki ga prineseš ne samo, da nagradijo s kuponom za 15% popusta na en izdelek pri naslednjem nakupu marveč tudi ta drugače neuporaben tekstil predelajo in ponovno uporabijo (na vsako polno vrečko tekstila ti pripada 1 kupon). Lep dokaz je njihova nova kolekcija CONSCIOUS (biti pri polni zavesti, zavesten, ozaveščen, dati veliko na modo).

Zadnji in najlepši korak pa je meni osebno, ko svoja oblačila podariš dejansko nekomu z namenom, da ga osrečiš in mu olajšaš življenjsko situacijo. Sama vem kako je, ko dobiš podarjena oblačila in koliko sreče lahko prinesejo in koliko topline in veselja v duši občutim če nekomu nekaj podarim. Verjetno ne pravijo zaman, da je srečo potrebno deliti :-) Piko na i pa damo, ko z vsemi temi dejanji ne pomagamo le sebi, ljudem temveč tudi okolju in naši naravi. Pomislite kdaj na njo? Zelo me zanimajo vaša mnenja kako se vi lotite viška oblačil in koliko kupujete v impulzu? Iskreno lahko rečem, da je to za mene osebno bila nekoč slaba navada. Še huje je bilo nakupovanje oblačil, ki so bila znižana ali na razprodajah. Zakaj? Kupila sem jih preprosto, ker so se mi zdela poceni. Kasneje jih pa nisem niti enkrat oblekla ali zgolj enkrat. Koliko sem potem z tem prihranila? Preceni sama.  

Glavno je, da vsak dan znova imamo priložnost, da spremenimo svoj odnos in začnemo na takšne stvari gledati drugače. Naslednjič, ko boš v trgovini dobro razmisli ali to majico res nujno potrebuješ in koliko jo boš dejansko nosila. Za več kvalitetnih člankov o trajnostnem in uporabni modi ter kaj vse lahko narediš sama, najdeš na meni ljubem blogu www.beautyfullblog.si .

P.s. Majhno opozorilo, objava je nastala zgolj zaradi želje ozavestiti, da lahko skupaj pripomoremo za dober jutrišnji dan. Moj blog ni le izpostavljanje dobrih izdelkov in lepotnim ritualom. Življenje je več od tega in želim, da vsi skupaj razmišljamo širše in govorimo tudi o manj lepih življenjskih situacijah. Vse kar se v objavi omenja je zgolj izpostavljanje idej, dogodkov, ki so me navdušili in ne gre za nobeno reklamo.

Več o tem »

Dne 26.3.2019 sem prisostvovala na okrogli mizi, ki se je odvijala na Ekonomski fakulteti Maribor. Predstavile so se 4 uspešne ženske, v...

5.4.19

Dne 26.3.2019 sem prisostvovala na okrogli mizi, ki se je odvijala na Ekonomski fakulteti Maribor. Predstavile so se 4 uspešne ženske, vsaka na svojem področju: Teja Perjet (Cool mamacitaa), Lea Filipovič (Lepa afna), mag. Simona Felser in Anita Ogulin. Verjetno so vam bolj poznani prvi dve gostji, predvsem zaradi družabnih omrežij. Meni osebno je tudi zelo dobro poznana gospa Anita Ogulin, vam pa je verjetno bolj poznan njen projekt Botrstvo. Iskreno priznam dogodek sem obiskala iz radovednosti, pričakovala sem sicer da bo tematika zašla v malo drugačne vode ampak na koncu je bilo vse solidno izpeljano in kar je najbolj važno, da sem domov odšla z vprašanji, v prevodu besede so mi dale misliti. To je pa nekaj kar meni osebno največ pomeni. Jebeš dogodek, kjer je vse navidezno lepo in oh in ah, ampak ni v njemu neke globine. Rada imam ljudi, ki mi dajo navdih, me navdušijo ali spremenijo prepričanja in poglede. In nič ni narobe če se kdaj ne strinjamo ali zagovarjamo vsak svoje stališče, res je, da včasih se pa preprosto ne poštekaš. 



To je spet ena od objav, ki sprva sploh ni bila planirana oziroma ne na tak način. To je spet en dogodek, ki je povezal drugi dogodek in da sem preprosto rekla, hej to pa moram zapisati. Zdaj dokler so stvari še sveže. Verjetno bo smešno, ampak povod za tole je dejansko objava na facebook strani. Ko me je vrnilo na moj začetek, ko sem realizirala svojo idejo o spletni strani in začela z bloganjem. Živo se spominjam svoje nervoze, na trenutke sem se celo sramovala vsega skupaj ker je bilo vse skupaj dokaj nepoznano področje in nisem znala pojasniti zakaj to delam in kaj je sploh pomen vsega skupaj. Najbolj žalostno pa je bilo naivno primerjanje z drugimi, štetje »všečkov«, ogledov, zagnanost kako priti do večjega števila namesto do kvalitetno spisane objave. Priznam, da te znajo take stvari okupirati, ti zlezejo pod kožo in na koncu verjetno res nič ni narobe s tem in za dober posel in za velike znamke je pomembno, da imaš veliko število sledilcev, da si prepoznaven, ampak z mojega trenutnega vidika to ne uspe čez noč. Razen če imaš dobre pred dispozicije npr. si udeleženec v kakem resničnostnem šovu, oddaji, imaš znanega partnerja, si iz družine, ki veliko potuje in ima veliko denarja … potem je verjetno lažje uspeti ampak kljub temu je potrebno za to delati. Kvalitetno.

Zdaj ko se ozrem nazaj, vem, da bi lahko marsikaj drugače naredila. Sicer mi ni žal za nič, verjamem v to, da se vse zgodi z nekim namenom in da vse kar je prineslo življenje mi je z razlogom. Danes lahko samozavestno rečem, da mi več ni pomembno koliko imam sledilcev pa jih imam enkrat manj, kot sem jih imela v začetku. Ker mi je jasno, to je področje kjer moraš biti zmeraj aktiven in atraktiven za branje. Ko nisi, si pozabljen. Zato je vredno graditi znamko, ime, kjer boš imel bazo ljudi, ki ti bo sledila danes in čez tri mesece, pa čeprav bo vmes samo ena objava. Ter to kar delaš, da delaš s srcem, ker ljudje to začutijo.

Povod za vse skupaj je bilo vprašanje članice skupine, ki je na začetku svoje ustvarjalne poti in se verjetno lovi in išče in sem mogoče v njej videla del sebe in tako kot sem zapisala njej, je to nasvet, ki bi si ga sama sebi napisala pred leti: »Moje osebno mnenje je, da vsi si želimo nekako uspeti ampak je žalostno da se tako obremenjujemo z temi všečki in lajki in namesto da bi delali na kvalitetni vsebini, čas zabijamo za takšne in drugačne strategije o povečanju števila sledilcev. Govorim iz lastnih izkušenj, tudi sama sem sprva bila v tem elementu.. Zdaj se mi pa iskreno jebe. Delaj dobro in enkrat se bo obrestovalo.«



Kot je na konferenci rekla Teja ob vprašanju kaj je uspeh? Da je za njo uspeh, da je mama, žena, partnerka, da je izpopolnjena v tem kar počne in da je njena služba njen vsakdan. Biti izpopolnjen, biti hvaležen je nekaj kar ne poznamo. Zakaj? Ker se vsakič znova ženemo za več in več, ne znamo se ustaviti in uživati. Vse bo v redu, tudi če posel ne bo zalaufal, tudi če stran ne bo imela veliko ogledov, mogoče je to znak, da ne delamo dovolj kvalitetno. Mogoče je to znak, da se moramo preusmeriti, mogoče se samo bolj potruditi, začrtati ideje jih realizirati malo drugače, ali stopiti iz svojega okvirja.

Na koncu koncev pa mogoče moramo biti preprosto to kar smo. Brez celofana in lepotičenja. Če se ne znamo sami sprejeti in biti iskreni do sebe, kdo pa nas bo potem?

Pa srečno!

Več o tem »

Ljudje smo si različni, hrepenimo po različnih stvareh, imamo svoje vizije in potrebe, ampak v filanju svojega lastnega ega velikokrat p...

2.4.19

Ljudje smo si različni, hrepenimo po različnih stvareh, imamo svoje vizije in potrebe, ampak v filanju svojega lastnega ega velikokrat pozabimo biti človek. Do sebe in do soljudi. Kako patetično je videti ljudi na estradi, ki so za 5 minut pojavljanja na televiziji izgubili stik z realnostjo.

Čisto iskreno, gremo od začetka. Z prijateljico sva včeraj obiskali prvi dan Ljubljanskega tedna mode. Obe srčno veseli, ker vseeno, kljub temu, da noben pasji kurac ne ve kdo sva in niti ne rabi naju poznat se je sreča tako obrnila, da sva dobili dve »VIP« karti, ki bi naj nama omogočali pogled iz prve vrste na samo modno brv. Seveda da sva bili srečni, to se res lahko zgodi na milijon let, ker vseeno vemo da je prva vrsta namenjena res prepoznavnim obrazom, ljudem, ki nekaj pomenijo v svetu mode, šovbiznisa, estrade, kakorkoli si vzamete. Če smo realni si vsaka ženska to želi enkrat doživet, za mene to sicer ni bil prvi obisk ampak tokrat prvič v prvi vrsti. Prišli sva ravno točno ob uri, našel se je prostor za naju, udobno sva se namestili in bili v pričakovanju večera. Pa se je začelo… ne razumem prvič kaki znak spoštovanja je to do samega dogodka, organizatorjev da »vletiš« sredi polovice samega dogodka in naganjaš ljudi s prve vrste ali še bolj zanimivo ko prideš čisto pred samim koncem in je potem panika, da se nimaš kam posedet. Tukaj iskreno moram podati tudi kritiko samim organizatorjem, da pač imaš omejeno število ljudi, ki lahko sedi na klopi oziroma je lahko v samem prostoru, ve se koliko »vip« ljudi je na samem seznamu in za toliko mora biti prostora. To je preprosto 1+1 = 2 . Ne more biti 5. Da med odmorom ne moreš vstati in oditi na zrak ker se moraš skoraj da bojevati za svoj prostor kjer sediš mi je tudi malo absurdno, še bolj žalostno pa je, ko gledaš primer pred svojimi očmi, ko osebe hladnokrvno kljub osebnim puščenim stvarem na prostoru kjer sta sedeli cel večer in njunim osebnim darilnim vrečkam prisedejo ženske (in to starejše, ko bi si človek mislil, da so lahko samo bolj kulturne in omikane zaradi vsega kar so v življenju dale skozi in se naučile pa žal še niti osnovnega bontona nimajo), brez zadržkov odstranijo vse stvari, ki sploh niso njihove in ena izmed njih si hladnokrvno  prisvoji  vrečko, ki je služila kot opomin, da je prostor zaseden. Jo odpre, začne stvari dajat na kolena in »občudovat« kaj vse je v vrečki… iskreno, jaz sem imela občutek, da bom padla naokoli. V tistem trenutku me je prijelo da stopim preko (pa dejansko nimam nič s tem, se me ne tiče, ampak mi je bilo pa tako nekulturno, brez spoštovanja) ampak sta me Alma in Hannah prehiteli, ko sta se vrnili na svoje mesto. In potem je vse skupaj postalo komično. Gospa se je s prisvojeno vrečko kar malo umaknila, vidno razdražena (zakaj že, ker si je prilastila tuje stvari pa še prostor ki je bil vidno označen kot zaseden?) in na koncu  kjer sta sprva sedeli 2 osebi, je sedelo 5 oseb, vsi nezadovoljni nad celotno situacijo.

Da ne omenjam samega odnosa ljudi, ošabnosti, vzvišanosti. Za mene ni nekdo zvezda, ker se je podvrgel tisoč in eni plastični operaciji, navrgel lasuljo, posnel nekaj razgaljenih fotografij, ali se pokazal na televiziji za nekaj minut, vse to je minljivo. Nočem biti pametna, ampak sem žalostna ker imam občutek, da vsi že izgubljamo neki realen stik z ljudmi, živimo virtualno. Pomembno je število sledilcev, da nekoga opazimo, ne pa njegov trud, kvaliteta dela. Pomembno je koliko smo pripravljeni pokazati gole kože, čeprav je lahko bolj erotična bluzica zapeta do vratu.

Da se vrnem nazaj na včerajšnje dogajanje, da ne bo pomote, vse ima svoj čar. Verjetno če si del takšne scene se tega navadiš, mogoče za nekoga, ki ni v tem svetu je vse skupaj malo šok, ker sam dogodek lahko primerjam, kot ponaredek Raffaello kroglice. Odpreš in izgleda lepo, mamljivo, skoraj enako kot original.. nato pa jo daš v usta in je okus popolnoma drugačen. Težko prebavljiv.

Ampak je pa zanimivo, priznam nasmejala sem se na trenutke do solz, občudovala kreacije, uživala v res prijetni družbi prijateljice, vesela in srečna, da sem takšna, kot sem. Nepoznana in nepomembna ampak iskreno zaljubljena v življenje in srečna za vse kar imam. Spoštujem in cenim vse bližnje, ker so z menoj zato ker sem to kar sem. Ne zaradi tega kar predstavlja moj instagram račun (dejansko ne predstavlja ničesar hahaha, ampak da je malo bolj dramatično).

Foto: Marko Ocepek Photography

Foto: Marko Ocepek Photography


Tekst je verjetno poln napak, zagnala sem se v nekem afektu sprva razočaranja kasneje spoznanja, da že tako mora biti. Sem le opazovalec, napisano z mojega vidika dojemanja dogodkov in trenutkov. Vsekakor je pa nauk zgodbe ta, da pač ni vse zlato kar se sveti (ali lepo tako kot vidimo na socialnih omrežjih) in kot je zapisal Srečko Kosovel »Gnoj je zlato  in zlato je gnoj.«

Več o tem »

Po vstopu v novo leto sledi uresničevanje novoletnih zaobljub. Iskreno nikoli prej si nisem postavljala nekih posebnih ciljev in zaoblju...

15.1.19

Po vstopu v novo leto sledi uresničevanje novoletnih zaobljub. Iskreno nikoli prej si nisem postavljala nekih posebnih ciljev in zaobljub kaj vse želim v naslednjem letu izpolniti. Po navadi so to bili neki življenjski cilji, ki sem si jih zastavila še preden je prispel mesec december. Včasih sem te cilje malo podaljšala a zmeraj uspešno izpeljala. Tokrat prvič, da sem si rekla »Veš Aleksandra, po novem letu pa je res skrajni čas da ukrepaš!«

Ko sem se odločila za zapis te objave sem malo raziskovala o novoletnih zaobljubah, koliko ljudi si jih zastavi, kakšne so najbolj pogoste in kakšen je procent, da se te zaobljube izpolnijo. Na žalost podatek, ki ga navajajo nekateri članki ni ravno spodbuden. Le zgolj 8 odstotkov ljudi uresniči zastavljene novoletne zaobljube. Vzrok? V enem od člankov psihologinja Eva Kovač navaja, citiram: »Zato ker si preslabo oziroma preohlapno zastavimo cilje. Za nameček pa prevečkrat pozabljamo na časovnico, s katero definiramo, kdaj bomo cilj izpolnili, in imamo popolnoma nerealna pričakovanja o cilju in njegovem doseganju.«


A to mi ne bo vzelo volje. Naj je tudi tebi ne. Zastavila sem si preproste cilje, ki jim bom dodala časovni okvir, vse skupaj bom redno beležila, da bom imela evidenco in hkrati motivacijo.

  1. Vnesla bom več gibanja v svoj vsakdan, kar pomeni, da bom 3x na teden  poiskala čas in motivacijo za gibanje v naravi
  2. Spremenila bom način prehranjevanja, v svoje obroke bom vključila čim več zelenjave in sadja, izključila bom sladkor, bel kruh,  izogibala se bom hitri prehrani
  3. Pripravila se bom na  strokovni izpit (in ga uspešno opravila), ki me čaka v mesecu aprilu. To ni samo novoletna zaobljuba je tudi en od življenjskih ciljev, pa vendar ga lahko umestim v svoj seznam
  4. Manj bom zapravljala in skušala racionalno razmišljati. Vodila bom evidenco denarja in stroškov, da bom kaj privarčevala
  5. Prebrala bom kako knjigo več, kot nekoč zelo strasten bralec sem ugotovila, da v lanskem letu nisem kaj veliko brala in je čas, da to spremenim. Na mesec si lahko vzamem čas za sebe in dobro knjigo. 1 knjiga na 1 mesec je povsem realna in izvedljiva zaobljuba
  6. Napisala bom objavo več, ker je čas tudi za to. Idej je zadnje čase veliko in čas je, da zaživijo na »papirju«. 1 objava na teden je torej ena od zaobljub
  7. Obiskala bom kak kraj kjer še nisem bila, ker so potovanja in izleti v nepoznano nekaj najboljšega in je to na nek način želja in cilj vsakega leta. Tokrat pa si želim raziskati še kake domače bližnje kraje, ki jih še nisem imela priložnosti obiskati

Kako napredujem z izvajanjem svojih ciljev boš lahko spremljala na moji Facebook strani in instagram zgodbah. Sem pa tja pa bom tudi kaj strnila v kako objavo. Kako pa ti vidiš novoletne zaobljube, si jih zastavljaš ali meniš, da je to le izguba časa in se jih »itak« ne boš držala?


Verjamem, da bo potrebno veliko volje, motivacije, vztrajanja in predvsem podpore. Tako, da že vnaprej hvala okolici, ki bo prenašala moje tarnanje, »teženje« in že vnaprej hvala Jerneju, da me bo spodbujal in vztrajal z menoj v določenih izzivih. Vsekakor pa spada med novoletne zaobljube tudi več preživetega kvalitetnega časa z družino, prijatelji in najboljšim fantom.

 3, 2, 1 akcijaaaaaaaaaaaaaaaaaa…

Več o tem »

Pozdravljeno leto 2019. Kljub temu, da v najinem stanovanju stoji božično drevesce, kjer daril že dolgo ni več pod njim,   smo danes tudi ...

14.1.19

Pozdravljeno leto 2019. Kljub temu, da v najinem stanovanju stoji božično drevesce, kjer daril že dolgo ni več pod njim,  smo danes tudi uradno, po julijanskem koledarju prestopili v novo leto. V mislih sem preletavala dogodke prejšnjega leta. Čeprav se je začelo klavrno se je končalo čudovito. Očitno le velja tisti rek »slab začetek, dober konec«.

Če na kratko strnem občutke ob izteku prejšnjega leta, kaj vse mi je prineslo, kaj vse je odneslo in kaj me je naučilo. Naučilo me je, da se sprejmem takšno, kot sem. Z vsemi slabostmi, ki jih prinaša moj karakter in na katerih bom morala delati, da izboljšam svoj jaz. Da moja sreča ni odvisna od nikogar drugega, razen od mene, samo jaz sem krojač svojega življenja. Naučila sem se, da včasih imam prevelika pričakovanja do drugih in da sem zaradi tega včasih po nepotrebnem zagrenjena, razočarana. Predvsem pa da ljudje ne morejo vedeti kake so moje želje in pričakovanja od njih, če jim tega ne povem sama… precej očitno a ne? No pa večkrat pozabimo na to, še posebej ženske, ko slepo verjamemo, da bo naš moški bral naše misli, kot Juan Miguel Esmeraldi. Ne bo.

Leto 2018 pa me je predvsem naučilo nečesa zelo pomembnega, hvaležnosti.

Ugotovila sem, da imam nešteto razlogov za srečo, za hvaležnost. Kako veliko srečo imam, da imam čudovite starše s katerimi sem včasih imela nešteto borb, zdaj pa se mi vse to zdi tako zelo daleč in tako nesmiselno. Vidim svoje napake, svojo trmo in nepotrebno razburjanje kar se tiče našega odnosa. Mogoče je to del odraščanja, vesela sem, da opažam razliko v svojem razmišljanju. Vesela sem, da vidim svoje napake in mogoče vpliva tudi to, da ne živim več doma in bolj cenim naš skupni čas. Ena od novoletnih zaobljub je vsekakor, da se bom večkrat spomnila na vaju ati in mami in vaju povprašala kako sta, vama pomagala in vama z dejanji pokazala kako vaju imam rada. Torej ja leto 2018 me je izselilo iz domačega kraja in naselilo v novo mesto. Velik razlog za mojo srečo in hvaležnost je vsekakor moj partner in hkrati moj prijatelj, ki vztraja z menoj in me spodbuja, me prenaša in skritizira. Uči me vsak dan znova kako malo je potrebno za harmonijo, navdihuje me, da sem boljši človek.

Hvala Jernej, da si iskren z menoj, da si realističen tudi, ko tega ne želim slišati ali sprejeti. Hvala, da ustvarjaš skupaj z menoj realnost, ki je boljša od sanj. Ni varnejšega pristana od tvojega objema in ni lepšega občutka, ko ljubiš in si ljubljen. Spokojnost in mir, ki ga čutim v sebi je nekaj novega, nekaj tako poživljajočega. In če me zdaj kdo vpraša kaj si želim je moj odgovor tako preprost. Nič. Imam vse kar si želim. Čudovito družino, partnerja, prijatelje, zdravje, navdih.



Hvala leto 2018 za vse trenutke, za vse vzpone in padce, za vse solze in smeh, za mojo trmo in vztrajnost, za vse uresničene in neuresničene cilje, za pogum in željo po življenju.  Zdaj pa novim dogodivščinam naproti!

Več o tem »

Ko se stvari poklopijo v celoti dobim(o) nedeljsko objavo, ki ne vsebuje samo čestitke mojemu blogu, ki je v teh dneh praznoval drugo oble...

15.7.18

Ko se stvari poklopijo v celoti dobim(o) nedeljsko objavo, ki ne vsebuje samo čestitke mojemu blogu, ki je v teh dneh praznoval drugo obletnico. Dobimo tudi čestitko ob odprtju novega salona in hkrati nagrado za bralce, novo nagradno igro, ki je v sodelovanju z nohtnim studiom Belle.

To je objava predvsem za punce. Vsaka je že bila v taki situaciji, da je potrebovala za kako posebno priložnost urejene nohte. Včasih ni dovolj dobro, da si jih sama urediš in potrebuješ strokovnjaka na tem področju. Tukaj je že prvi problem, kje najti osebo, ki bo strokovno podkovana hkrati prijetna, da boš v salonu (ali pri njej doma) zdržala tisto uro in pol... In da bo tudi cenovno ugodna. Na koncu prideš skoraj do spoznanja, da je vse troje dobiti v kompletu skoraj praktično nemogoče. Tole se bo prebralo (slišalo), kot poceni reklama za kak detergent, ampak je resnično. Mogoče je dobiti vse troje v kompletu.


Čisto po naključju in obupu sem pred skoraj letom in pol naletela na Mojco (in še to preko prijateljice). Po zelo slabih dveh izkušnjah, neprofesionalnem odnosu, taki ceni, da sem še dva dni prihajala k sebi. Da ne omenjam, da so nohti (gel!!) začeli odpadati v roku 7 dni..  Sem dobesedno popizdila (prijatejica Anita je rekla, da ni primerno se tako izražati) oziroma znorela in začela z iskanjem nekoga, da mi spravi nohte k sebi in jim da nek lep izgled. Ravno v tem času je prijateljica razlagala kako jo znanka ureja in se na njej uči (eksprementira) z nohti pa sem zatežila, da jo želim spoznati in da naj še na meni preizkusi (saj huje tako ali tako ne bi moglo več biti).

Obiskala sem jo na njenem domu, saj je vse skupaj delala dobesedno za hobi, v svojem prostem času in pridobivala izkušnje. Ampak s prve se je videlo, da ve kako se stvari streže. Od samega postopka, higiene, ki je nisem bila deležna niti v salonu. Potem sam postopek dela in na koncu izdelek, nohti v katere sem se v hipu zaljubila. Po letu dni lahko skoraj zagotovo rečem, da si ne predstavljam življenja brez nje. Moje nohte je preko gela spravila do želene dolžine, da je trenutno dovolj, da imam samo permanentno lakiranje (torej brez gela, naravni noht, nenaravna velikost) . Dovolj mi je samo en obisk na 30 dni, če je pa prišlo do kakega neljubega dogodka (da se je noht zlomil) pa sem imela brezplačno korekturo poškodovanega nohta. Sedaj, ko je uradno tudi se lotila tega posla in odprla salon so cene v primerjavi z ostalimi saloni (zelo) ugodne. Še posebej ko v paketu dobiš osebo, ki se trudi za tvoje zadovoljstvo, te posluša, prilagaja termine in razume tudi tvoje vsakdanje probleme.

Zdaj se verjetno sprašuješ koliko mi je Mojca plačala, da jo takole hvalim (hahaha) ali kje za boga je tale salon in kako se imenuje. Torej po vrsti, objava je samo zahvala osebi, ki jo zelo spoštujem, da je vse dosegla s trdim delom, trmo in ljubeznijo do tega kar dela. Po drugi strani pa tudi podpora saj ni samo nekdo s katerim preživim dve uri na mesec, temveč je postala prijateljica, ki se je vsakič znova veselim in mi polepša dan. Salon se imenuje Nohtni studio Belle in ga najdeš na Meljski 2, Maribor. Na svoji Facebook strani je dosegljiva za vsa vprašanja, prav tako si lahko ogledaš njena dosedanja dela na Instagram strani #nohtnistudiobelle.




Če si pa še nezaupljiva o vsem skupaj pa vabljena k sodelovanju v nagradni igri, ki jo skupaj z Mojco prirejava. Nagrada je brezplačno permanentno lakiranje (gelish) in ga lahko osvojiš tako, da na moji Facebook strani ali Instagramu deliš objavo ali fotografijo. Ne pozabi pa še všečkati moje strani (greatatlash) in njene (nohtni studio Belle). Šteje tudi če nama začneš slediti na Instagramu. Če bi pa želela več informacij o samih metodah, npr. kaka je razlika med gel in gelish, ali kaj o sami negi nohtov pa prosim komentiraj in lahko naredim še kako objavo o tem.



Do naslednjič te lepo pozdravljam, 
Greatatlash 


Več o tem »

Življenje je polno malih trenutkov, ki se enega dne povežejo v celoto in ti dajo nov pogled. Tako nepričakovano kot mi je s pogovori, dan z...

5.7.18
Življenje je polno malih trenutkov, ki se enega dne povežejo v celoto in ti dajo nov pogled. Tako nepričakovano kot mi je s pogovori, dan za dnem, ki so se zavlekli pozno v noč, prišel v srce Jernej, tako mi je nekaj mesecev kasneje, ko sem nama pripravljala kosilo prišel pred oči natečaj, ki je vabil blogerje na druženje. Povsem brez pričakovanj sem se začela igrati s hrano (ki je bila ravno v piknik varianti, čevapčiči),  naredila nekaj fotografij in jih poslala na portal aktivni.si. Čez nekaj časa me je presenetil klic iz uredništva, da sem ena izmed petih izbranih blogerk in če sem še vedno pripravljena za sodelovanje. Ker sem ravno v fazi, da svoj blog znova poženem in svoje misli in kreativnost podelim z vami,  je bil to znak, da grem v pravo smer. Z veseljem sem pristala na sodelovanje. O samem podjetju SKAZA sem se seznanila pred nekaj časa, ko so prišli v drogerije DM. Tam lahko z zbiranjem točk tudi sami kupite njihove izdelke in to po znižani ceni. Zelo pohvalno je, da je podjetje uvrščeno med 1000 podjetij, ki navdihujejo Evropo. Kar sploh ni presenečenje glede na samo vizijo podjetja in odgovornostjo do planeta kjer vsi sobivamo. Izbirajo okolju prijazen material na bio osnovi in predstavljajo inovativen dizajn, privlačne barve ter kvaliteto, ki sem jo imela tudi sama priložnost preizkusiti.


Druženje z Jernejem je bilo spontano, na prečudoviti lokaciji dvorca Betnava, v bližini Maribora na Štajerskem. Baročni dvorec Betnava, ki je poimenovan po istoimenskem mestnem območju je bil razglašen kot kulturni spomenik državnega pomena. Žal kljub temu dvorec sameva in propada, v celotnem najinem piknik druženju se je mimo sprehodil zgolj sprehajalec ali dva, tako da sva imela skoraj popolno intimo. Z novodobnim dizajnom Pick&GO se je čudovito povezala arhitektura, ki se je zgledovala po dunajskem poznobaročnem florentinskem slogu, katero je dvorec dobil leta 1784 . V modularnem setu, ki ga lahko sestavljate po lastnih potrebah, je 15 kosov plastičnih posod v prilagodljivih barvnih kombinacijah. Noro!








Kaj je lahko lepšega kot to, da en navaden torek spremeniš v dan novih doživetij preprosto s tem, da vzameš odejo, sončna očala, Skaza Pick&Go posodo, ki jo napolniš z dobrotami in se »počiš« na travo z ljubljeno osebo. Smeha in dobre volje ni manjkalo, komaj čakam, da spet spet ponoviva. Najine trenutke je ujela fotografinja Anja Janc, ki je moja uradna fotografinja.



Kaj pa ti, si vzameš kdaj trenutek za druženje in se odklopiš od vsakdanje rutine? Če je odgovor ne, potem obvezno prečekiraj https://www.skaza.si/ , izberi svoj komplet in preseneti ljubljeno osebo s piknikom, ki ti bo ostal še dolgo v spominu...


…do naslednjič Greatatlash.
Več o tem »

Ne morem verjeti kako čas beži. Še kot včeraj se mi zdi, da sem živela eno življenje, a danes tega ni več. Razhod po dolgi zvezi je boleč,...

14.3.18

Ne morem verjeti kako čas beži. Še kot včeraj se mi zdi, da sem živela eno življenje, a danes tega ni več. Razhod po dolgi zvezi je boleč, ko ljubljene osebe ne želiš prizadeti a hkrati veš, da stvari ne funkcionirajo tako, kot si želiš. 

Opazujem vse te ljudi okoli sebe in se sprašujem: so res vsi tako srečni v svojih zvezah? Ali so preprosto sprejeli usodo in jim je lažje ostati z nekom, zaradi navezanosti, nekih preteklih načrtov, kot pa začeti znova. 

Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj tako izgubljena, kot sem trenutno. Včasih se mi zazdi, kot da bi izgubila nek kompas. Končala sem šolanje, morala bi hrepeneti po zaposlitvi a meni se zdi, kot da nisem pripravljena. Nisem pripravljena za novo poglavje v življenju. Pustila sem neko lagodje, nekoga, ki me je imel rad in ne glede na vse konflikte, nesoglasja je bil občutek zaspati ob nekomu lep . Po vseh težkih besedah sva vseeno skupaj legla in se zbudila v novi dan. Sem bila preveč pohlepna, ker sem mislila, da je lahko boljše? Je normalno zbujati se ob nekomu in se spraševati ob vsakem prepiru, ali mi je to potrebno pri mojih letih. A sedaj, ko sem sama, povsem sama se mi v mislih pojavlja vprašanje, je sploh lahko bolje. Mogoče je tako v življenju, da se moraš sprijazniti s tem kar ti je dano in sprejeti, da ne more biti vse popolno. 

Ko spoznavam moške jih primerjam in vsakič  znova me skrbi. Me bo sploh kdaj kdo sprejel tako, kot sem. Da se ne bo samo igral z mojimi čustvi, da ne bo samo iskal lastnega zadovoljstva, ampak bo tudi moje potrebe postavil pred sebe. Me sprejel, ko delam sceno, se jočem, smejim, dramatiziram, veliko govorim. Ženske smo zelo čuteče ampak verjetno smo rakice najbolj občutljive. Ne glede na moj izraz na licu, v meni bije bitka misli, bitka čustev, toliko vprašanj a odgovorov nikjer. 



Vem samo, da nikoli ne bom več enaka in da ne glede na vse bo del mene za zmeraj z njim, on pa z menoj in ne obžalujem, da sem se odločila tako, kot sem se. Žal mi je samo, da sem ga prizadela. Če bi imela čarobno palico in bi mu lahko zacelila rane in sebi oprostila za vse napake, ki sem jih nanizala. Ampak se tolažim, da je bilo prav, da grem. Da raziščem možnosti in da se ne sprašujem kako bi bilo, da se ne pretvarjam. Vem, da bo prišel čas, ko se bo vse povezalo in dobilo svoj smisel. Do takrat pa bo preteklo še kar nekaj časa, da se bodi kosi mojega življenja začeli sestavljati.

Greatatlash

Več o tem »

Sprašujem se ali držijo besede osebe, ki mi je blizu, da sem bolna, nevzdržna, preprosto, ker iščem svoj notranji mir. Ker sem ugotovila ka...

8.8.17
Sprašujem se ali držijo besede osebe, ki mi je blizu, da sem bolna, nevzdržna, preprosto, ker iščem svoj notranji mir. Ker sem ugotovila kako me utruja prazno  govorjenje in ker želim nekaj več? Je res narobe hrepeneti in želeti ustvarjati več od povprečja? Hudo je, ko imaš nekoga rad a hkrati veš, da je ta odnos smrt tvoji kreativnosti, tvoji duši. Kako se lahko počutiš še na tako rajskem otoku, obdan s kristalno čistim morjem, soncem, škržati, kot ujetnik. Še lastnih misli ne znaš, ne moreš, ne smeš izraziti. In kako malenkosti, kljub ljubezni, ki si jo nekoč čutil ali čutiš, dajejo jasno vedeti, da nimaš prihodnosti. Vsaj ne v taki obliki, kot sama hrepenim. Nikoli ne bo izboljšanja, ker ta maksimum, ki ga on daje je moj minimum. Ker vem, da drugega ne pozna in da verjetno daje vse kar ima, jaz pa se s tem ne morem zadovoljiti. Mogoče ima prav in sem res bolna? Ali pa sem končno začela postajati sebična in postavljati sebe na prvo mesto?

Vem, da vse to ima neki globlji pomen. Vse se povezuje v celoto in sestavlja moj mozaik življenja. Pizda, kot,da doživljam jebeno razsvetljenstvo. Določene zadeve so mi kristalno jasne in hkrati razumem preteklost. Ljudje dobivajo svoj pomen in njihova vloga mi je sedaj bolj jasno. Še tako nepomembne situacije imajo pomen. Premalo sem delala na sebi, preveč na drugih. Dokazovanje, rezultati, tekmovanje; za koga? So res vsi dosežki plod mojih želja ali je le dokazovanje in primerjanje z drugimi? Je hudo če si sam, vsekakor je. Še huje je v noči, ko čutiš osamljenost. Najhuje je, ko začutim to sredi dneva, v krogu ljudi, ki so me še nedolgo nazaj navdihovali – sedaj pa so kot prazna lupina, le bled odsev.

Vredna sem več. Vem, da sem. Mogoče sem jebeni optimist (večinoma pesimist), toda v sebi čutim, da je nekje nekdo, ki me bo razumel. Ki mi bo dal tišino, ko jo bom potrebovala, brez dodatnih vprašanj. Objem, poljub brez razloga. V meni bo videl lepoto, ne telesno, srčno. Ki bo cenil delo, zaupanje in se bo počutil nagrajen z mojim smehom, dotiki, šepetom. Ki bo iskren in ne bo manipuliral z mano, kljub temu,  da bi lahko. Vredna sem spoštovanja, nisem le gospodinjski pripomoček, porno nadomestek ali kos mesa, s katerim nekdo razpolaga. Človek sem, ki ga žaljivke in neprimeren odnos, kot osebo razvrednotijo.

Najbolj žalostno je, ko otrpneš in to dovoliš. Ko sam podpreš ta odnos, ki te razjeda od znotraj, žalosti te a ne ukrepaš. Tako se ponavlja začarani krog dokler enega jutra ne ugotoviš kako te je čas prehitel. Leta so odletela v neznano ti pa si še zmeraj na istem mestu. Si nasprotje vsega kar si nekoč želel. Na koncu si poln besa, jeze, počutiš se nemočno a hkrati filaš ego z tekmovanjem, nerganjem. Pljuvaš negativizem, v vsem vidiš slabo in (svojo) nezmožnost.  Vsi so krivi, le ti ne. Težko je odpreti oči, se soočiti sam s seboj. S tem kar se dogaja v tebi, biješ svoj notranji boj. Kaj bo prevladalo? Si dovolj pogumen za nov začetek, za korak v nepoznano, uresničevanje svojih ciljev. Sem dovolj sebična, se imam dovolj rada?




Sem.


Trajalo je dolgo, vendar vem, da sem. Pripravljena sem za raziskovanje. Končno sem si pripravljena prisluhniti in odpustiti. Tukaj in zdaj začenjam svoj novi začetek. 
Več o tem »

21.7. sem praznovala svoj rojstni dan. Nenavadno, kljub temu, da sploh nimam občutka, papirji in letnice trdijo, da sem dopolnila 24 let. Š...

1.8.17
21.7. sem praznovala svoj rojstni dan. Nenavadno, kljub temu, da sploh nimam občutka, papirji in letnice trdijo, da sem dopolnila 24 let. Številka se res da vsako leto zviša toda občutek je vsakič boljši. Vsako leto se boljše spoznam in vsako leto sem rajši v svoji koži. Če mi je še pred leti bilo neprijetno, nerodno in sem se sramovala je tokrat ravno nasprotno. Vsekakor so pomanjkljivosti, ki jih želim izboljšati in ravno ta objava je moje voščilo SAMI SEBI! Mogoče je noro, ampak to leto sem prvo voščilo prejela sama od sebe.


Draga Aleksandra!

Sama že dolgo časa v sebi kopičiš ideje, premlevaš, razglabljaš. Prišel je čas, da si pogumna in si prisluhneš. Vse, kar te duši spusti na plano, naj odnese veter. Vse kar te razjeda, razkuži in dovoli, da se naj zaceli. Ko potrebuješ počitek si ga privošči in ko si zaželiš družbe to pokaži. Ne dovoli strahu, da te obvladuje. Si močna, si pogumna in zmoreš več, kot si misliš. Niso vse težave tega sveta tudi tvoje težave. Dovoli prijateljicam, da ti svetujejo in dovoli čustvom, da se pokažejo. Ne bodi več toliko trmasta in samosvoja. Vsekakor je čas, da nehaš sklepati prehitro in tudi dovoliš osebam, da same predstavijo svojo plat zgodbe. Večkrat samo prisluhni, iskreno in s srcem. Včasih bo že to dovolj. Ne obsojaj po nepotrebnem in skušaj samo razumeti.

Vse se zgodi z razlogom in kljub temu, da je velikokrat težko sledi svoji intuiciji in si zaupaj. Pomisli na vse svoj dosedanje uspehe in bodi ponosna sama na sebe. Ne dajaj se v nič, ker nisi manjvredna Zaslužiš si le najboljše, ker tudi daješ vse od sebe in vsakič, ko te bo zagrabila panika, da ti ne bo uspelo… vdihni in izdihni. In si povej: »Zmorem!«

Vse najboljše!



 Vsem, ki so mi na moj dan voščili, me presenetili, poklicali, kaj napisali pa hvala. Hvala, da vztrajate ob meni, da me bodrite, rastete skupaj z mano in mi širite obzorja. Lepo je imeti iskrene prijatelje, srčne ljudi, ki ti dajejo smisel in ti pomagajo čez ovire življenja. Vsekakor pa največja zasluga gre mojim staršem, da sta mi podarila življenje in da kljub nesoglasjem in drugačnim vizijam samega življenja še zmeraj verjameta v mene in mi ponujata varno zavetje. Čeprav vama premalokrat povem, dovolita, da naj to zapišem. Čudovita sta, obožujem vaju in si ne predstavljam boljših staršev. Ampak to ne pomeni, da ne bom še naprej delala stvari po svoje in na svoj način. Pa veselo novim prigodam naproti! 


Več o tem »

S tem sem odlašala toliko časa in se pripravljala, da tudi virtualno začnem deliti svojo zgodbo s teboj. Vsakič sem našla novi izgovor - ...

27.6.17
S tem sem odlašala toliko časa in se pripravljala, da tudi virtualno začnem deliti svojo zgodbo s teboj. Vsakič sem našla novi izgovor -  preveč delam, nova tipkovnica, soba ni pospravljena, … vmes pa so se stvari dogajale in se stopnjevale ampak sem si cel čas govorila »joj to pa bi res lahko zapisala, pa saj bom jutri, jutri pa bom res …«vse do danes, ko sem si rekla: »Aleksandra dovolj je. To te veseli in piši, izlij misli na papir /tokrat v word/, kot nekoč.« In sedaj sedim na prijetni terasi ptujskega lokala Muzikafe, družbo mi dela cigaret, prijetna glasba /in zelooo klepetava – glasna punca pri eni od sosednjih miz/ omamen vonj čaja /indijansko poletje/ in cel kup misli kako začeti in vse skupaj strniti v eno zgodbo, ki ti jo bom »pripovedovala« to poletje. 

V eni od zadnjih objav sem delila, da se mi marsikaj dogaja in da sem na neki prelomnici življenja. Natanko dva meseca nazaj sem se zavedala, da nisem zadovoljna s tem kako poteka moje življenje in da imam veliko več za ponuditi, da lahko rastem in se izpopolnjujem na tisoč načinov in ravno v tem trenutku se je prikazala sponzorirana objava na Facebook-u od tekmovanja Miss Universe. Vabili so dekleta na kasting in sem si rekla, da če kdaj potem je to nekaj kar moram izkoristiti zdaj. Brez kakršnega koli premišljevanja sem poslala prijavo, svoje fotografije, napisala nekaj besed o sebi in pozabila na to. Že kmalu me je doma pričakala pogodba, ki sem jo podpisala brez da bi se zavedala v kaj točno se spuščam. Od prvega trenutka sem pa vedela, da imam veliko odgovornost do sebe in da bom morala narediti korenite spremembe če želim priti do končnega cilja.



Takšna tekmovanja sem kot mala deklica vedno rada spremljala in občudovala ženske, ki se tako suvereno sprehajajo po modni pisti. Velikokrat sem jih oponašala in želela, da bi tudi jaz imela to priložnost, da kdaj doživim ta sprehod med množico ljudi. Seveda se v življenju stvari ne odvijajo tako, kot si jih, kot otrok zamisliš in velikokrat so me določeni dogdki zaznamovali do te mere, da sem izgubila samozavest, nekje vmes sem izgubila tudi pozornost /ljubezen/ do sebe in svojega telesa. To kaj je zdravo me, priznam, ni zanimalo. V hrani sem velikokrat iskala tolažbo in ne užitka. Nepravilen način prehranjevanja, premalo obrokov, preveč sladkorja, ogljikovih hidratov, mastne hrane in kombinacija kontracepcijskih tabletk so me pripeljali, da sem po domače povedano »kipnila«. Še zdaj se sprašujem kako se je to zgodilo oziroma dogajalo pred mojimi očmi in sem tako ignorirala, namesto, da bi ukrepala sem iskala oblačila, ki to skrijejo. Toda dne, ko sem podpisala pogodbo za Miss sem vedela, da sem sama sebe »stisnila v kot« in se »prisilila«, da naredim novi korak k boljšemu počutju, izgledu in večji samozavesti.

Prva oseba, ki mi je padla na pamet, da mi lahko pri tem pomaga je znanka, ki sem jo lansko leto spoznala pri enem od projektov revije Bodi zdrava, Mateja Renko. Njena disciplina, vztrajnost in znanje sta me takoj prepričala, da je prava za mene. Po skupnem sestanku sva se dogovorili za sodelovanje in ponosno lahko povem, da sem stopila že v četrti teden individualnega programa preoblikovanja telesa in občutki so fenomenalni. V naslednji objavi se bom bolj osredotočila na občutke, ki sem jih doživljala skozi te tedne, kako poteka sama vadba in kako me Mateja dviguje, ne samo na telesni temveč tudi na psihični ravni. Napisala bom tudi o občutkih, ki so me prevevali to nedeljo, ko smo imeli v sklopu tekmovanja delavnico z eno in edino Bernardo Marovt, kaj je delila z nami in kako sem se pripravljala za ta dan.

Upam, da ti bo zanimivo v moji družbi in da te bom motivirala, da nikoli ni prepozno za spremembe in da je vsak novi dan, nova priložnost, da nekaj ustvarimo iz sebe.

Pa lep preostanek dneva,

Greatatlash
Več o tem »

Že dolgo ni bilo od mene nobenega pravega glasu, iskreno, ko pogledam za nazaj vidim, da sem obtičala tam nekje pri veliki noči. Vse skupaj...

12.6.17
Že dolgo ni bilo od mene nobenega pravega glasu, iskreno, ko pogledam za nazaj vidim, da sem obtičala tam nekje pri veliki noči. Vse skupaj, vsi občutki, ki so se rojeva v meni pa so že dolgo kukali na obzorje. Kot veš sem se še vsa vesela odpravila na prvomajske počitnice (res še zdaj ne morem verjeti, da je toliko časa mimo), kjer sem začutila, da je prišel čas samo za mene. Da sebe postavim na prvo mesto, da si poiščem nove izzive in da se ne skušam omejevati. Veliko se vračam nazaj v preteklost in se spominjam svojih srednješolskih let, vse tiste brezskrbnosti o kateri sem toliko krat poslušala od starejših generacij pa nisem razumela (ali pa sem si predstavljala kot nekaj čisto drugega, blebetanje). Vsi moji dosežki, vse ovire, ki sem jih uspešno preskočila (ali obšla) in sem vesela, da sem tukaj kjer sem. Čutim, da najboljše šele prihaja. V tem mesecu (in pol) sem bila na polno zaposlena, prvotno sama s seboj, nato s službo, s pakiranjem nazaj domov in želji po svobodi.

Nekje v zvezi sem se izgubila in sem si vzela čas, da se najdem. Ker včasih preprosto ni dovolj, da se imaš rad če ne zmoreta skupaj hoditi po isti poti in strmeti k enakim ciljem. Potem rajši hodim sama in širim svoja obzorja. Ker so očitno moja 23 leta prelomna in prihajajo k zadnjemu izdihljaju preden dopolnim 24 let sem si rekla, da moram preizkusiti še kaj novega. Mogoče uresničiti kakšno otroško željo? In sem. 


Prijavila sem se na tekmovanje Miss Universe Slovenija, kjer sem ena od kandidatk (mojo predstavitev lahko prebereš na:  http://www.miss-universe-slovenija.si/aleksandra-kvrzic/), vsaka tvoja podpora bo dobrodošla saj boš imel/a največjo moč, tako da upam, da te prepričam. Vsekakor je vse to pripeljalo tudi do tega, da sem s to prijavo izzvala samo sebe in čas je, da se vrnem nazaj v svojo formo, s tem mislim telesno (mogoče v še celo boljši obliki, kot je do zdaj kadarkoli bilo) in da sama sebi dokažem, da zmorem. Za mano je že prvi teden intenzivnih individualnih vadb pod strogim nadzorom moje trenerke Mateje, ki me žene k višjim ciljem in željam po dobi fizični pripravljenosti in prav tako psihični. 

Trenutno je moje življenje kot en velik tornado, ki me požira med vsemi obveznostmi, željami, občutki, odgovornostjo, … in jaz se trudim uspešno krmariti pri vsem tem. Vsekakor bom si vzela več časa, da bom vse moje tegobe delila tudi s teboj. Ker sem v tem času doživela celo nekaj vprašanj zakaj nič več ne napišem, če sem obupala nad blogom (ja si predstavljaš moj izraz, da je nekdo celo opazil, da nisem akivna in da sem se na nek način izklopila od vsega -  neprecenljivo) moram priznati, da sem res vesela vsaj teh dveh odzivov (in tretjega), ki so motivacija za vnaprej, da si vzamem čas in gradim na svojem blogu in mu vdahnem življenje.

Prvi koraki so narejeni zdaj pa pogumno v svet.

Do naslednjič,

Greatatash 
Več o tem »