Na poti k izgorelosti

Mesec december se je začel »obetavno«. Bila sem polna nekega pričakovanja praznikov, vseeno je Božič en meni ljubših in najbolj dragih prazn...


Mesec december se je začel »obetavno«. Bila sem polna nekega pričakovanja praznikov, vseeno je Božič en meni ljubših in najbolj dragih praznikov pa vendar do konca meseca sem bila tako izčrpana, začeli so se mi pojavljati glavoboli, utrujenost v eno, vse večja brezvoljnost, težje sem obvladovala čustva – vse bolj sem bila razdražljiva, jezna, tečna, občasno na robu joka, ampak tistega jeznega joka, ko imaš občutek, da nimaš več življenja pod kontrolo.

 

Pa sem si rekla, da nujno rabim dopust, ker to bo najverjetneje vse popravilo.

 

V glavi sem sanjarila o dopustu, kam bi šla, kako bo izgledal vendar v realnosti je bilo stanje povsem drugače. Nisem bila sposobna ničesar organizirati, pravzaprav se mi niti ni ljubilo, vseeno pa sem imela željo po tečnarjenju, spravljanju dodatno same sebe in partnerja v slabo voljo. Ker sem hrepenela po dopustu, realno pa sem se počutila ujeta v stanovanju – ISTOČASNO – pa nisem imela želje za druženje, za nikamor razen za na kavč in gledanje televizije.


Vsekakor se mi je dozdevalo, da se mi dogaja izgorelost in da je prišlo za mano vse, od prevzemanja odgovornosti, težkega psihičnega dela, do mojega perfekcionizma, da mora vse biti tako, kot sem si v glavi zastavila. Da moram izstopati, da moram blesteti, to hrepenenje po službi za nedoločen čas. Hrepenenje po ustvarjanju življenja, ki ga praktično ne moreš ustvariti, dokler nimaš službe in pogodbe za nedoločen čas.

A veste, da dejansko ne moreš dobiti niti navadne kartice za obročno odplačevanje če nimaš službe za nedoločen čas? Ampak lahko plačuješ vse položnice, vsak mesec brez zamude, odplačuješ kredit od prej brez težav, plačuješ najemnino…  ampak kartico, da bi imel za rezervo mogoče kdaj – pri kakem večjem nakupu in bi si ta nakup razdelil mogoče na dva ali tri meseca .. no to pa ni mogoče.

Da se vrnem nazaj na izgorevanje. Ko sem si priznala, da nisem dobro in da ne bi bilo slabo, da kaj preberem na to tematiko me je vsekakor šokiralo, ker sem imela in imam kar veliko od naštetega (kar sem prej pripisovala čisto drugim stvarem):

 

Kdaj pomisliti (si priznati), da imate morda sindrom izgorelosti?

  1. Če se vam zdi, da je že vsak dan ‘slab dan’.
  2. Če se vam nenadno skrb za telo, družino, dom ali službo zdi kot ‘izguba energije’.
  3. Če ste ves čas utrujeni in izčrpani.
  4. Če imate občutek, da karkoli naredite, ni zadosti cenjeno oziroma da ni prav nobene razlike, če ste kaj naredili oziroma niste naredili ničesar.
  5. Če se ves dan ukvarjate z vprašanjem smisla izpolnjevanja nalog oziroma če se vam zdijo dolžnosti nesmiselne, dolgočasne, neumne, …

 

 

Bolezenski znaki sindroma izgorelosti:

  • Občutek zmanjšane fizične energije, kot da ste nekako izgubili energijo, ki ste jo prej imeli. Težave pri jutranjem vstajanju iz postelje (pa ne zaradi ortopedski ali mišičnih bolezni!) in pri ‘skoku’ v nov dan. Nekateri opisujejo utrujenost in občutek, kot da so resno bolni.
  • Zmanjšana obramba organizma pred boleznimi (‘slabši imunski sistem’). Pravimo, da osebam s sindromom izgorelosti ‘telo nekaj sporoča’, nekaj bo treba spremeniti! To se kaže v zvečanem številu prehladnih obolenj, lahko prej zbolijo za gripo in tudi na splošno imajo večjo občutljivost za ostale bolezni in stanja. Boli jih glava, križ, mišice. Spremeni se tek in spalne navade.
  • Čustvena izčrpanost, ki se izraža kot nepotrpežljivost, čemernost, muhavost, nepojasnjena žalost, … Osebe pravijo, da niso več tako razpoloženi, kot so nekoč bili. Začnejo nenadoma dvomiti vase, se počutijo sami na svetu.
  • Manjše vključevanje v družbo, v medosebne odnose in celo izogibanje druženju. Občutek, kot da nimajo več česa deliti ali dati družbi, prijateljem, partnerju. Ni želje po veseljačenju, zabavi.
  • Učinki izgorelosti se pogosto kažejo s težavami v partnerstvu. Lahko sledi izolacija, prekomerno hranjenje, zloraba prepovedanih drog, uspaval, stimulansov in zvečanje pitja alkohola.
  • Izrazito pesimistično videnje. Osebe se težko veselijo življenja, ne verjamejo več v užitke; menijo, da bo prišlo vse najslabše, težko vidijo pozitivno plat.
  • Zvečana odsotnost od dela in neučinkovitost pri delu.

 


Zdaj pa k najbolj težkemu delu, ko si prebereš vse, se najdeš v veliko stvareh in alinejah  pa prideš do vprašanja KAKO IZPLAVATI IZ TEGA?

Spet na spletu najdeš veliko dobronamernih in koristnih informacij, kjer ti svetujejo kako moraš spati dovolj – jaz verjetno spim trenutno dovolj vendar je moj bioritem povsem zmeden saj sem ponoči pokonci, spim pa brez problema do 12 popoldne in sem nesrečna in še eno »jutro«, ko vem, da bom povsem nekoristna za sebe in družbo. Zbudim se z glavobolom, nočne more so se trenutno umirile, vsaj to. Citiram: »Naj se dan začne s sproščujočim ‘ritualom’, z meditacijo, s pisanjem dnevnika, vajami za raztezanje telesa.« Si predstavljate dejansko mene ob pol petih zjutraj, kako imam karkoli za sproščanje? Verjetno ne. Realno nisem jutranji človek in verjetnost, da bom zjutraj meditirala je enaka, kot če rečem, da bom zadela na lotu (ki ga ne igram). Mi je pa smiseln in dejansko všeč del, citiram: »Poskušajte se prehranjevati zdravo in razgibati svoje telo večkrat na teden. Ne naprezajte se preko svojih zmožnosti in se čim prej naučite reči NE!«

 

Danes je moj zadnji dan dopusta in čas je za spremembo. Res sem se zbudila šele po 12 uri, naredila bore malo, spila kavo in še energijskega (kot po navadi), naročila dostavo (ker trenutno še nimam energije za kuhanje) pa vendar velik plus je, da tole pišem. Se že počutim lažje in bolje : ) 

 

Se tipkamo do naslednjič.

Greatatlash

 

Zapisi, ki bi vam lahko bili všeč

0 komentarjev