𝓤𝓶𝓮𝓽𝓷𝓸𝓼𝓽 𝓶𝓪𝓵𝓸 𝓭𝓻𝓾𝓰𝓪𝓬𝓮 : 𝓘𝓷𝓽𝓮𝓻𝓿𝓳𝓾 𝓯𝓽 𝓽𝓪𝓽𝓽𝓸𝓸 𝓪𝓻𝓽𝓲𝓼𝓽 @𝓚𝓪𝓳𝓪𝓙𝓪𝓶𝓷𝓲𝓴

Odkar pomnim sem nora na tetovaže in sem vedno sanjarila, da bom enega dne imela kar nekaj tetovaž. FUNFACT do trenutno svojega 26 leta nimam nobene. Verjetno se sprašujete zakaj za vraga ne? Hmm čisto iskreno, ker je vpliv očeta bil in je še vedno velik (in on je eden tistih starokopitnih ljudi, ki si jim tetovaže fuj in fej in če bi prišla domov z kakšno obsežno tetovažo bi se me verjetno odpovedal ha ha ) Zadnje čase se okolje spreminja in so tatuji tako zelo v modi, da je skoraj težko najti ljudi, ki nimajo nobenega in časi, ko so se tatuji skrivali pod oblačili so mimo. V tokratni objavi te čaka intervju z hudo bejbo, ki ima pri svojih 22 letih že 38 tatujev in iz ljubezni do njih jih tudi sama ustvarja. Radovedna, kot sem me je zanimalo vse. Od prvega do zadnjega – kakšne zgodbe se skrivajo za njimi. Kako najti pravo mesto, kako so reagirali njeni starši in kake ima načrte za prihodnost. Moram omeniti, da Kajo poznam že kar nekaj časa saj sva tudi sodelavki in je najbolj noro bitje, kar ga poznam.

Kaja, pozdravljena. Pa začniva od začetka. Najprej se na kratko predstavi bralcem :)

Živijo, sem Kaja Jamnik, stara sem 22 let. Dokončano imam srednjo šolo za oblikovanje Maribor, smer grafično oblikovanje. V prostem času rada rišem, predvsem abstraktne stvari , saj skozi sliko izrazim čustva, ki v meni kipijo.

Že štiri leta sem zaposlena v Zari, trenutno delam na moškem oddelku. Leta 2018 sem zraven službe še odprla svoj studio, kjer sem začela s tetoviranjem. Predvsem zato, ker je to nekaj, kar me je zanimalo od kar sem pridobila svoj prvi tatu. Vendar sem bila takrat premlada, da bi se 'podala na tako pot'.

No Kaja ravno to me je zanimalo in bi sledilo kot naslednje vprašanje. Kako se je začela zgodba s tetovažami. Kateri je bil tvoj prvi, koliko si bila stara in zakaj si se odločila za njega?

Vse se je začelo leta 2016, ko sem si še kot srednješolka »čečkala« po telesu in sem v poletnem času skicirala na desno stegno vrtnice, ki so kasneje postale motiv za moj prvi tatu. Celotna tetovaža je unikatna in ima velik pomen za mene, ki ga ne bi želela deliti s širno javnostjo.

Lahko samo izdam, da ima povsem enako tetovažo tudi moja sestra dvojčica Maja, vendar na levem stegnu.

Kako so to sprejeli tvoji starši (glede na starost si bila zelo mlada) in kako to komentirajo danes?

Moj oče je bil zelo starokopiten, saj ni maral nobenih poslikav po telesu, vendar najbolj od vsega ni prenesel piercingov. Zato sem se odločila za posebno taktiko. En dan sem odšla do njega in ga predstavila pred dejstvo : tetovaža ali piercing v jeziku? Izbral je več, kot očitno tatu (smeh).

Mama me je pri risanju zmeraj podpirala, tako, da tudi ni imela nobenih pripomb pri ustvarjanju prve tetovaže in je bila sprva popolno nasprotje očeta. Sedaj lahko rečem, da me pri delu in tetoviranju bolj podpira oče, ki je bil nekoč zelo proti. Saj me vsak dan, zvečer čaka sms sporočilo od njega, kaj sem ustvarila v tistem dnevu in če mu lahko pošljem kako fotografijo.

Če ni preveč intimno bi delila z nami vse svoje tatuje in zapisala pomen in zgodbo vsakega?

Povej mi kako najti pravo mesto? Kako si se odločala ti – kako se odločajo tvoje stranke?

Za prvi tatu je pomembno, da ti nekaj pomeni oziroma ima nek simboličen pomen in s tem tudi njegovo mesto. Odločitev vsakega posameznika je ali želi tetovažo skriti (intimna področja ali področja, kjer ni vidno) ali deliti (izpostavljena mesta, kot je npr. na rokah, kjer je vidno v vidnem polju). Na žalost je naša država še vedno kar se tiče tetoviranja in tetovaž zadržana (kar sem tudi pri sebi zaznala, da sem sprva izbrala tako mesto, kot je stegno in ni vidno). Še posebej se to občuti v določenih poklicih, tako, da imam veliko strank z določenimi poklici, kjer tatu ni dovoljen oziroma ne sme biti na vidnem mestu (npr. turistična gostinska šola – od komolca navzdol ne sme biti vidna oziroma sploh ne sme biti nobena poslikava na telesu, prav tako med občutljive dele spadajo vrat in prsti ).

Vsekakor pa bi si želela, da bi bilo tega vse manj in bi bilo manj skrivanja, saj na koncu dneva menim, da ni pomemben sam videz kolikor je pomembna sama kvaliteta človeka in njegov doprinos k družbi.

Kako je s samo bolečino, kako si jo občutila ti (če si jo) in kako jo doživljajo tvoje stranke?

Bolečina je odvisna od samega predela telesa in posameznika. Bolj boleči predeli so recimo rebra, vrat, hrbet, nart in kjer so izpostavljene kosti (npr. ključnica, prsti). Vsak posameznik ima drugačen prag bolečine, kot zanimivost pa bi izpostavila svoje opažanje, da imamo ženske veliko večji prag bolečine napram moškim. Kot primer bi izpostavila moškega, ki sem mu na predelu reber tetovirala mali napis in je zraven »umiral« od bolečine, medtem, ko sem ženski naredila veliko tetovažo z vrtnicami čez celo polovico reber in je ocenila bolečino, kot nizko.

Sama moram priznati, da pri nobenem nisem začutila bolečine razen pri enem, ki še zmeraj ni dokončan in zbiram pogum, da ga nadaljujem in izdelam do konca. Je pa to tatu na predelu narta.

Kaj meniš o začasnih tatujih? Si kdaj preizkusila?

Zdijo se mi dobra ideja, predvsem za tiste, ki se ne znajo odločiti za pravi motiv in samo mesto tetoviranja. S tem tudi lažje ugotoviš ali je tisto, kar imaš v glavi prava ideja, saj se lahko zgodi, da se po določenem času tetovaže naveličaš ali ti ni več všeč. Ker je tetovaža le začasna, ni nobene stranske škode.

Jaz sem sama bolj preizkusila začasne poslikave s kano, ki se sperejo s telesa že po kakem tednu dni :)

Zaupaj nam kako je z nego kože po tetoviranju ?

Nega po tetoviranju je zelo pomembna, saj s tem tudi vplivamo na sam obstoj tetovaže (lahko pride do razlitja). Jaz npr. ko končam tatu, ga zaščitim s plastično folijo in povem stranki, da naj tako ostane med 6 do 12 ur. Opozorim, da prva dva dni ne sme tetovaža priti v stik z milom. Torej v poštev pride umivanje oziroma spiranje le z vodo in mokroto samo popivnamo, ne brišemo. Potrebno je mazati z mazilom, ki pomaga k kvalitetnejšemu celjenju. Jaz sama svetujem in uporabljam Bepanthen, ki dezinficira in celi ter vazelin. Nekatere moje stranke pa priporočajo uporabo mazila Tattoo Care, ki se na žalost pri meni osebno ni najbolje obneslo.

Verjetno je tudi vsesplošno znano, da krastic v času celjenja ne smemo praskati, da ne nastanejo brazgotine in da se je potrebno po tetovaži dobro zaščititi oziroma namazati, ko smo izpostavljeni soncu.

Pri kateri številki se boš ustavila?

Moja številka je neomejena (smeh). Zaenkrat sem mnenja, da je moje telo oziroma moja koža tako, kot je slikarju platno. Na tetovažo gledam kot na umetnost skozi katero se izražam.

Za konec pa še par zelo zabavnih informacij o Kaji :)

Kaja se boji igel tako, da ji odvzem krvi povzroča veliko preglavic medtem, ko si brez problema sama naredi tetovažo v notranjosti ustnic
Prav tako ne mara krvi in ji občasno povzroči slabost, kar jo je kar nekaj pri tetoviranju. Enkrat se ji je tudi zgodilo, da je skoraj padla skupaj med tetoviranjem zaradi prevelik količine krvi

Desno nogo ima »rezervirano« za bližnje prijatelje, ki ji lahko naredijo svoje sporočilo ali skico in to z strojčkom za tetoviranje s tem tudi vsak sam lahko pridobi občutek kako deluje proces tetoviranja, igle, barve ipd.
Na desni nogi ima že 10 takih mini tetovaž in jih ne popravlja za njimi (ne še, ker ni še dala te možnosti meni hohoh)

Vsem sporoča, da se izogibajte predsodkom (in slabim tetoverjem) in ne živiš ti s tetovažo, ampak tetovaža s teboj.

Kaji se iskreno zahvaljujem za njen čas, odkritost in odgovore na moja vprašanja. Se še spomnite, da sem na začetku napisala, da nimam še nobene tetovaže. Verjeli ali ne, z nastankom te objave je res bilo tako stanje. Vendar po najinem intervjuju in povabilu v njen studio se je 4.marca 2020 zgodilo nepričakovano in predvsem resnično zelo spontano. Dobila sem svojo prvo tetovažo in imam občutek, da še zdaleč ni zadnja. #40dnisprememb

Greatatlash

Aleksandra. Rojena v Banja Luki leta 1993. Absolventka delovne terapije. Ljubiteljica mode, potovanj, hrane in predvsem dobre kave. Življenja si ne znam predstavljam brez svojih mačk, prijateljev in družine.