Če kdo rabi mogoče kako idejo za film, tole je ogled najinih zadnjih in jih v bistvu vse močno priporočam. Mogoče le ni pametno, da komb...

26.3.20

Če kdo rabi mogoče kako idejo za film, tole je ogled najinih zadnjih in jih v bistvu vse močno priporočam. Mogoče le ni pametno, da kombinirate dva filma, ki sta oba dolga čez tri ure in potem ugotoviš, da si 7 ur preživel ob televiziji 😂 ampak je bilo vredno!!

The irishman :


The Irishman je obsežna biografska pripoved o življenju Franka Sheerana, veterana 2. svetovne vojne, ki se je med drugim preživljal kot voznik tovornjaka in sezonski delavec, nato pa je po spletu okoliščin postal varovanec vplivne mafijske družine v južni Philadelphiji. Pomemben del njegovega življanja predstavlja tudi prijateljstvom z Jimmyjem Hoffo, vplivnim sindikalistom, ki se med drugim zaplete v posle z mafijo. O Sheeranu sicer krožijo mnoge legende, med drugim ta, da je bil odgovoren za Hoffino izginotje leta 1975, česar se oklepa tudi pričujoči film. 

Film traja 3 ure in pol in verjemite, da je zgodba in sam koncept tako dobro narejen, da tega niti ne občutite. Meni je uspelo celo, da sem jokala 😂 

Schindlerjev seznam:


Schindlerjev seznam je ameriški zgodovinsko dramski film, ki ga je režiral Steven Spielberg po scenariju Stevena Zailliana. Temelji na istoimenskem romanu Thomasa Keneallyja. Verjamem, da vas je večina seznanjena s tem filmom in da ste si ga ogledali. Priznam jaz sem ga včeraj prvič. Film je izšel leta 1993 in je črno beli, kot zanimivost traja 3 ure in 15 minut.

Zgodba prikazuje sudetsko nemškega poslovneža Oskarja Schindlerja, ki je rešil več kot tisoč poljskih Judov pred holokavstom s tem, da jih je v času druge svetovne vojne zaposlil v svojih tovarnah. To je grob opis povzet iz Wikipedije. Realnost je tako huda, da sem se na trenutke tresla in si še zdaj ne morem predstavljati, da se je ljudem to dejansko dogajalo. Da je človeško življenje bilo tako nič vredno in da je človek lahko taka žival. Res priporočam, ker bi vsi morali poznati zgodovino in si ne dovoliti, da se kaj takega še kdaj ponovi.

The founder:


Vsi poznamo McDonald's. Pa veste kako je prišlo do njega in da ga imamo vseposod po svetu? Iskreno niti jaz nisem vedela do ogleda tega filma. Film pripoveduje zgodbo o Rayu Krocu – poslovnežu iz Illinoisa, ki je inovativno okrepčevalnico bratov McDonald spremenil v enega od največjih gostinskih poslov na svetu. Zahvaljujoč njegovim visokim ambicijam, vztrajnosti in neusmiljenosti, je McDonald's postal to, kar je danes – mednarodna veriga hitre prehrane, ki jo obišče 68 milijonov kupcev na dan. Ta njegova ambicija je tudi vsebovala, da je dobesedno ukradel idejo in si jo prisvojil za svojo.  Spet film, ki mi je dal kar nekaj za mislit.

Contagious (kužna nevarnost) :


Od vseh prej naštetih filmov je tale edini, ki ni nastal po resničnih dogodkih pa vendar je tako hudo podoben trenutni situaciji v kateri smo se znajdli z virusom COVID-19, da je na trenutke kar šokantno.

»Zdi se mi, da je vedno zanimivo opazovati, kako se ljudje spopadajo s težavo iz resničnega življenja; sploh s tako, pri kateri ura neusmiljeno bije in kjer je tveganje veliko,« pravi režiser Steven Soderbergh, čigar novi film Kužna nevarnost postavlja vprašanje o tem, kaj bi se utegnilo zgoditi – na osebni, mednarodni in globalni ravni – če bi se razširila neznana in hitra smrtonosna bolezen, ki je ni mogoče zaustaviti. Kako bi se vse začelo? Kako bi se prenašala? In kako bi se soočili z njo?

Iskreno, če bi ga gledala leta 2011 bi si mislila, da je preveč znanih igralcev in premalo dobre zgodbe. Danes, ko imamo skoraj identičen scenarij (s tem, da je virus v filmu bolj agresiven in deluje hitreje) pa lahko rečem, poglejte si ga. Presenetilo vas bo, kaj en dotik lahko povzroči.


Igra imitacije (The Imitation Game):


Film pripoveduje malo znano zgodbo o Alanu Turingu, genialnem matematiku, ki ga je britanska vojska med drugo svetovno vojno najela, da bi razvozlal sporočila nemškega šifrirnega stroja Enigma. Turing se je s pisano druščino strokovnjakov podal v napeto bitko s časom, a uspeh, ki ga je nazadnje dosegel, je moral ostati strogo varovana državna skrivnost. Njegovo delo je bistveno pripomoglo k skrajšanju druge svetovne vojne in rešilo številna življenja, stroj, ki ga je iznašel, pa velja za prototip sodobnega računalnika. Leta 1952 so Turinga aretirali in obsodili zaradi homoseksualnosti. Dve leti kasneje je naredil samomor.

Turingovo delo je ostalo državna tajnost do sredine 90-ih let. Navdihnilo je cele generacije raziskav, povezanih z napravami, ki so postale znane kot ‘Turingovi stroji’. Danes jim pravimo računalniki.

Po enoletni hormonski terapiji, ki mu jo je odredila vlada, je Alan Turing leta 1954 naredil samomor, star 41 let. Bil je eden izmed približno 49.000 homoseksualnih moških, ki so bili med letoma 1885 in 1967 po takratnem britanskem zakonu obsojeni zaradi t. i. ‘velike nespodobnosti’. Leta 2013 je kraljica Elizabeta II. Turinga posmrtno pomilostila.

Pri tem filmu sem izpostavila nekaj zanimivosti, ki niti niso bile videne v filmu vendar me vse skupaj tako zelo prevzelo, da sem po koncu ogleda filma še naslednji dve uri brala različne članke o Turingu (samo življenje, odkritja, dela in tudi kako je končal svoje življenje in kar nekaj teorij, ki vključujejo samo podjetje Apple in njihov logotip). Film resnično zelo priporočam, predvsem, ker je njegov stroj rešil veliko življenj in prispeval k skrajšanju vojne in hkrati vidimo od kje so kasneje prišli računalniki :) "Včasih ljudje, ki jih nihče ne ceni preveč, naredijo stvari, ki so nepredstavljive"


Velika poteza (The Big Short):



Realna satirična drama o resničnih ljudeh, ki so iz ozadja opazovali in izkoristili ameriško, pozneje pa tudi svetovno, finančno krizo (vsi glavni liki v filmu temeljijo na resničnih osebnostih, ustvarjalci so spremenili samo njihova imena).

Zelo zanimivo posnet film, saj je vse skupaj na trenutke zelo komično po drugi strani pa je bilo veliko takih trenutkov, ko sem reagirala: What the fuck? Neverjetne anomalije v celotnem finančnem sistemu, predvsem pa najbolj žalostno, da noben ni odgovarjal za to (oziroma je bila aretirana samo ena oseba). 

V žarišču (Spotlight):


Zgodba o resničnih novinarjih prikazuje dolgoletno delo skupine preiskovalcev časopisa Boston Globe, ki so se lotili razkrivanja obtožb o zlorabah mladoletnikov v katoliških institucijah in za svojo raziskavo prejeli Pulitzerjevo nagrado.

Kljub pomanjkanju denarja in načrtnem zanikanju odgovornih se odločni novinarji prebijajo prek gore arhivskega gradiva in birokratskih ovir, razkritje resnice in prekinitev molka pa očrni najvišje predstavnike cerkve, pravnike in politike po vsem svetu.

Pretresljiva resnična zgodba o skupini novinarjev časopisa The Boston Globe, ki so leta 2002 razkrili množično spolno zlorabo otrok v Katoliški cerkvi vas bo  pripravila da še enkrat temeljito razmislite v kaj točno verjamete in koliko moči ima ena verska institucija. Vse to sem že sama pri sebe obdelovala in imam neko svoje prepričanje, kljub temu, da sem na nek način veren človek in prihajam iz verne družine. Po ogledu tega filma pa je za dvakrat premislit če bi dal svojega otroka k verouku. Vsekakor film vreden vseh nagrad, tako, da priporočam.

Zelena knjiga (Green Book):



Že res, da tega filma nisva pogledala v času karantene, vendar ga prilagam na seznam, ker je meni eden izmed ljubših filmov.


New York leta 1962. Dr. Don Shirley, svetovno znan temnopolti pianist, se odpravlja na turnejo po globokem jugu. Za šoferja in varnostnika najame Tonyja Vallelongo, redarja italijanskega rodu iz Bronxa. Medtem ko potujeta skozi razklano deželo in se soočata z rasističnimi izpadi lokalnih prebivalcev (da bi se lažje znašla na poti med institucijami, ki so bile takrat na ameriškem jugu varne za temnopolte, ju vodi "Zelena knjiga”), se med omikanim pianistom s tremi doktorati in neizobraženim šoferjem vprašljivih manir nepričakovano razvije prisrčna prijateljska vez.


*seznam se bo dopolnjeval

Več o tem »

Objavljeno dne 22.03.2020 : Danes zjutraj se nas je večina zbudila z zibanjem postelje in ko smo ugotovili, da se našemu partnerju n...

23.3.20

Objavljeno dne 22.03.2020 :

Danes zjutraj se nas je večina zbudila z zibanjem postelje in ko smo ugotovili, da se našemu partnerju ni slučajno zmešalo smo bili na nogah. Panika, kaj se dogaja? Potres? Šok in zelo neprijeten občutek. Še zdaj se mi zdi, kot sanje a vendar me fotografije opomnijo, da se je res zgodilo. Sočustvujem z vsemi, ki jih je potres prizadel na kakršenkoli način in upam, da si čimprej opomorejo. Po drugi strani pa sem začutila olajšanje, hvaležnost, da so moji domači dobro, da smo še vedno varni v svojem malem balonu realnosti. Velikokrat sem v svojih IG objavah govorila o hvaležnosti, saj verjamem, da se premalo zavedamo kako pomembno je in kake pozitivne učinke nosi hvaležnost.  Študija je pokazala, da ima hvaležnost moč izboljšati razmerja, povečati srečnost in celo izboljšati imunski sistem. Globoko v sebi se vsi tega zavedamo, a se kljub temu premalokrat ustavimo, ozavestimo določeno situacijo in se zahvalimo za tisto, kar je najpomembnejše. Tole sem našla na spletu in mi je tako zelo všeč, da si bom dovolila kopirati. Kaj svetujejo strokovnjaki? Privlecite na plano svoj stari dnevnik. Študije so namreč pokazale, da ljudje, ki tedensko zapisujejo razloge za hvaležnost, na svoje življenje in prihodnost gledajo bolj pozitivno. Cenite vsak svoj dan in osebe v njem. Pokažite hvaležnost tudi tistim sodelavcem, ki so navadno slabe volje. Dajte nekomu kompliment. Zahvalite se osebam, kot so natakarji, taksisti, čistilke … Priznajte zasluge ob dobro opravljenem delu tistemu, ki je za to zaslužen, pohvalite ga. Hvaležnost postavite pred ogovarjanje, ko ste v družbi ali s prijatelji.

Danes sem hvaležna za : Zdravje sebe in domačih. Za to, da nas potres ni huje poškodoval. Za zelo dobro kosilo, ki ga je pripravil moj dragi (in sem hvaležna za njega v svojem življenju). Hvaležna sem za televizijo, da sva lahko pogledala vse dele za cel teden vnaprej Friends ov 😂. Hvaležnost čutim vsakič znova, ko se cartam z najinimi 🐱 🐱. Hvaležna za dobro glasbo, ki jo poslušam ravno v tem trenutku, ko tole pišem. Za svobodno izražanje in svobodo (kar je v tem momentu dana in priporočena). 



Objavljeno 23.03.2020 :

Danes sem se odločila, da nadaljujem v tem stilu hvaležnosti in ustvarim objavo, kot mini dnevnik hvaležnosti. Torej stvari za katere sem danes hvaležna:

Hvaležna sem za vsako osebo, ki to bere. Torej hvaležna sem za tebe. Hvaležna sem, da sem lahko ležerno poležavala v postelji in da me je dragi razvajal z jutranjo kavo. Hvaležna sem za Jackie in Lolo (in to bom verjetno omenila vsak dan haha, ker jo nenormalno noro obožujem in imam neskončno rada in se zavedam, da sem totalni mačji čudak). Hvaležna sem za vse, kar me spravi v smeh, predvsem pa za prijatelje, ki skrbijo, da mi ni v samoizolaciji dolgčas in vedno najdejo kaj smotanega, da delijo z menoj. Hvaležna sem, da sem zbrala pogum in potrkala na sosedina vrata in ji pustila sladko malenkost s posebnim posvetilom. V teh trenutkih je pomembno, da starejšim pomagamo, predvsem pa samo prisluhnemo in omilimo agonijo, ki jo doživljajo vsakodnevno v samoti.

Zakaj si pa ti danes hvaležen/a?


Objavljeno 24.03.2020


A veste kaj? Kljub tej situaciji sem hvaležna, da sem doma. V toplem stanovanju z čudovitim razgledom, obdan z najinimi zelenjem in polnim hladilnikom. To je nekaj, kar nima vsak in za to sem hvaležna. Hvaležna, da imam čas preživet s svojim najdražjim in da ga lahko stisnem in objamem kadarkoli si zaželim. Ker lahko vsako jutro spijeva kavo in tega nisva počela že več, kot leto dni. Hvaležna za vse take malenkosti, ki so mogoče včasih preveč samoumevne a se nekje med križanjem najinih urnikov in določenih aktivnosti izgubijo. Vem, da je hudo, a če imamo ob sebi ljudi, ki jih imamo radi, je vse skupaj lažje in ne jih jemati za samoumevne! In to je ena od lekcij za katero sem hvaležna. Ne smem pozabiti, hvaležna sem za tebe Alen in za tebe Petra. Ker sem se iskreno od srca nasmejala in je lepo imeti prijatelje, tako daleč a hkrati tako blizu. Hvaležnaaa!!!
Objavljeno 26.03.2020

Danes sem hvaležna, da imamo dostop do različne literature, ki nam prikazuje zgodovino v vsej svoji veličini in bedi. Po ogledu določenih filmov iz druge svetovne vojne lahko samo rečem, da sem hvaležna, da živim v takem času, kot je. Ni popoln, daleč od tega, vendar vseeno sem raje v karanteni, kjer mi ne grozi noben. Sem zraven svojega partnerja, brez strahu, da nama bodo vdrli v stanovanje in naju zvlekli kot golazen nekam in po možnosti ubili. Hvaležna, da živim v tako lepi državi, bogati z naravo in čudovitim pogledom na sosednje hribe in gore. Da brezskrbno srkam kavico na balkonu in poslušam ptičje žvrgolenje (ne pa sirene ali strele pušk).

Objavljeno 28.03.2020

Priznam, na trenutke sem tečna, slabe volje in zelo razdražljiva. Najbolj ga seveda najeb* moja »boljša« polovica. Vendar sem ugotovila, da mi zelo pomaga, da če že ne občutim hvaležnosti, da je fajn, da nekaj o njej preberem in me to malce navdihne, pomiri in tudi Jernej malo lažje zadiha …

Ko smo resnično hvaležni, se usklajujemo s tem, kdor resnično smo v svojem bistvu - ljubezen, mir in radost. Na ta način, po zakonu privlačnosti, v naše življenje prihaja še več stvari, ki vibrirajo na teh frekvencah.

Hvaležna sem tudi za take »slabe« dneve, ker me naučijo vedno nekaj novega o sebi, o partnerju predvsem pa ker je to brca, da postanem boljša verzija sebe. Hvaležna, da me prenaša in hvaležna, da imam Jackie in Lolo.

Objavljeno 30.03.2020

Priznam, da nisem najbolj dosledna pri izpolnjevanju mojega dnevnika hvaležnosti. Vendar vsake toliko se vsaj v mislih spomnim in si rečem : »Eee za tole pa sem hvaležna.« Čeprav je noro in se mogoče še bolj noro sliši (ali bere) vendar je res prijeten občutek in občutiš notranje zadovoljstvo (in srečo). Sploh ni potrebno veliko, jaz sama se gibam med tri do pet stvari za katere občutim hvaležnost.

Torej za kaj sem hvaležna danes? Za navdih in nove ideje za ustvarjanje. Za pozitivne odgovore na moje določene objave in zasebna sporočila, ki me iskreno presenetijo saj so pozitivna in mi dajejo občutek, da sem na pravi poti. Hvaležna za to spokojnost, ko pogledam okoli sebe, ko tole pišem… razgled nad mestom, vidim ptice, vidim hribovja, sonček se počasi skriva za oblake, Jackie na stolu dremucka … se vstanem in pogledam kaj Lola počne. Prav tako zvita v klopčič dremucka v kuhinji in ko jo pobožam spusti taki glas zadovoljstva … grem nazaj in pišem dalje. Uživam v tej spokojnosti.


Če ste še vedno z mano, ste sedaj zagotovo dobili idejo, kaj bi lahko bilo na vaši listi hvaležnosti. Začnite s tremi, petimi ali desetimi stvarmi, za katere ste hvaležni. Zapisujte dnevno, tedensko, mesečno. S časom bo ta praksa postala vedno lažja. Začeli se boste zavedati stvari, ki so v vašem življenju, pa jih sedaj morda jemljete kot samoumevne. S prakso hvaležnosti za to, kar je, povzročimo tudi, da se prestavimo v sedanji trenutek in se ne osredotočamo na pomanjkanje tistega, za kar mislimo, da nam bo prineslo boljše počutje.

Več o tem »

Od nekdaj že sem razmišljala o eni taki brezvezni objavi, kjer bi strnila vse pogledane serije in mogoče komu dala idejo za pogledat kaj...

18.3.20

Od nekdaj že sem razmišljala o eni taki brezvezni objavi, kjer bi strnila vse pogledane serije in mogoče komu dala idejo za pogledat kaj starega ali novega :) #40dnisprememb .  Ker smo pa v obdobju #ostajamdoma je pa tole lahko še dodatna motivacija ali pomoč k zabijanju prostega časa.

#IGRA PRESTOLOV ali GAME OF THRONES

Iskreno zelooo dolgo sem se borila proti temu, da serijo začnem gledat. Predvsem, ker je že pred leti bila zelo aktualna in se mi je zdelo, da jo gledajo tudi tisti za katere bi človek dejal, da nimajo pojma kaj so dobre serije *evil face* . No pa me je povozilo. Prvo sezono sem pogledala čez noč in sem na faks zjutraj prispela, kot, da je bila nora »žurerska« noč za menoj. Požirala sem sezone in komaj čakala novi del. Svet Georgea R. R. Martina je mešanica politične drame, brutalnega srednjeveškega nasilja in mehke pornografije.
Na žalost se je serija zelo slabo končala in malce pokvarila priokus vsega.

#ČERNOBIL


Verjetno tudi vsem poznana HBO miniserija o jedrski katastrofi, ki se je zgodila v Ukrajini leta 1986. Trenutno mi manjka še samo, da pogledam zadnji del, ampak kljub temu lahko rečem, da je hiper-realistična, brez olepševanja in s čudovito produkcijo ter izjemno igralsko zasedbo. Sovjetska zveza konec osemdesetih je oprijemljiva in živa, neprestana prisotnost nevidne smrti pa tako intenzivna, da je lahko ogled serije na čase celo nelagoden.

#DEKLINA ZGODBA

Priznam, da tudi tukaj zaostajam za eno sezono in je na mojem seznamu za dokončat. Verjetno bo sedaj veliko priložnosti za tole. Zgodba je brutalna in preprosto ne moreš, da ne nehaš z gledanjem. Na kratko zgodba je priredba romana Margaret Atwood o totalitarni družbi, v kateri ženske postanejo stroji za rojevanje. Serija je postavljena v svet, ki ga je načela okoljska katastrofa, zaradi katere je večina prebivalstva neplodnega, nato pa so v revoluciji verski blazneži prevzeli oblast v ZDA in državo preimenovali v Gilead. Fundamentalistična vlada je ženskam odvzela vse pravice in jih zreducirala na stroje za rojevanje. Vsak visoki član oblasti dobi svojo plodno deklo, da bi poskrbela za njegove potomce v bizarnem obredu, ki se zgleduje po Svetem pismu. Naslovni dekli je ime Offred, kar pomeni »od Freda«, a se spominja, kako je pred revolucijo, ko je lahko še nosila svoje ime, June, živela povsem običajno življenje z možem in hčerko.

Zelo zanimiv podatek mi je, da je roman, na katerem temelji serija izšel že leta 1985, ko je bil ameriški predsednik republikanec Ronald Regan, pisateljica pa je roman pisala še za berlinskim zidom. Najbrž si nihče ni predstavljal, kako aktualna bo zgodba danes, ko populistični ekstremizem postaja resna grožnja pridobljenim svoboščinam demokracije po vsem svetu, tudi v ZDA, kjer sta javno izražanje sovraštva in zanikanje osnovnih pravic dnevna rutina iz ust samega predsednika.

#DEXTER


Še ena v nizu, kjer imaš rad glavnega lika, kljub temu, da je psihopat.  Verjetno tudi ni nobenega, ki ne bi slišal za tole serijo. Revija Empire je leta 2008 Dexterja uvrstila na 30. mesto najboljših serij vseh časov. Ima 8 sezon kjer je v ospredju policijski forenzik, ki v prostem času pobija (preverjeno zlobne) ljudi. Zadnji dve sezoni se mi zdita malo slabši (vse skupaj se malo razvleče) – kar je očitno vedno pri zelo uspešnih serijah. Michael C. Hall čudovito uprizori psihopatskega serijskega morilca in ravno zaradi njega si je vredno ogledati vse sezone. Trenutno sem začela z ponovnim ogledom vseh delov in sem prispela že do polovice.

Kot zanimivost: Pisatelj Jeff Lindsay je idejo za roman o morilcu, ki je navzven videti kot povprečen, izjemno simpatičen (čeprav morda malce suhoparen) možak, že konec devetdesetih našel med zlaganimi nasmehi in neiskrenimi vljudnostmi udeležencev nekega občinskega srečanja. "Čisto mogoče je, da se na tihem hočejo pobiti med seboj," je takrat prešinilo Lindsayja.
Iz tega mračnega prebliska se je rodil Dexter Morgan - globoko moten osebek, čigar morilske težnje je že v mladih letih opazil njegov očim. Stari policist ni mogel drugega, kot da je fantu vcepil nekakšen "alternativen" moralni kodeks - lahko ubijaš, a samo take, ki so si to zaslužili. Odrasli Dexter, ki, ironično, dela za policijo, tako redno po Miamiju ubija morilce, ki se jim je uspelo izmuzniti roki zakona; ker je forenzik, zna za seboj skriti vsako sled, in ker ni sposoben nobenega globljega čustva, nima težav z etičnimi in moralnimi pomisleki.

#UBIJ EVE

Za tole nisem niti slišala, niti poznala, ampak me je prijateljica Ana prisilila, da si naj pogledam. Do sedaj sta dve sezoni, ki sem ju »pojedla« v tednu dni. Eve je zdolgočasena, brihtna uslužbenka tajne službe, Villanelle pa elegantna, nadarjena morilka po naročilu. Iznajdljivi in inteligentni nasprotnici sta nenavadno obsedeni druga z drugo in se lotevata nevarne igre mačke in miši.
Zakaj bo predvsem ženskam všeč? Sandra Oh, ki upodablja operativko tajne službe MI5, Eve Polastri, nekonvencionalna lepotica, katere namen ni vizualno ugajati medtem, ko je Villanelle sociopatka, a je tudi modna navdušenka, morilka s stilom, nekakšna mešanica Carrie Bradshaw, Serene van der Woodsen in Hanne. Nikakor ni dolgočasna kot so ponavadi morilci, ki se trudijo ostati neopazni. Villanelle ni tipična morilka, je feministka z malo nenavadnim, a kljub temu odličnim smislom za humor.

#PRIJATELJI


O tej seriji ni potrebno izgubljati besed, ker jo dobesedno pozna cel svet. Pisalo se je leto 1994, ko je na male ekrane prišla nova humoristična nanizanka o skupini prijateljev, ki živijo v Velikem jabolku. Jennifer Aniston, Courteney Cox, Lisi Kudrow, Matthewu Perryju, Mattu LeBlancu in Davidu Schwimmerju se takrat še sanjalo ni, kakšno evforijo bodo s svojimi liki zanetili v gledalcih, še manj pa, da bodo njihove prigode in izjave postale tako kultne, da jih bodo tudi več kot 25 let po prvi epizodi ljudje, in celo generacije, ki se ob premieri serije Prijatelji niso niti rodile, še vedno citirali v vsakdanjem življenju. Midva jih spremljava znova in sicer preko programa Brio. Tako, da so vikendi vedno rezervirani za Prijatelje ♡

#SEX V MESTU

Po več, kot 20 letih še zmeraj ena izmed serij, ki tudi danes ohranja kultni status. Pogledala sem jo mislim, da večkrat od začetka do konca :D Dejansko je Seks v mestu odprl izviren in celo osvobajajoč pogled na sodobno žensko, samsko življenje in spolnost. Nekaj zanimivosti:
  • Resnično ime Carriejine ljubezni Mr. Biga ali Živine izvemo v zadnji epizodi – usodni moški se imenuje John
  • Kim Cattrall je dvakrat zavrnila vlogo Samanthe, preden so jo prepričali, naj sodeluje vsaj pri pilotu.
  • Sarah Jessica Parker naj bi na snemanju po 18 ur preživela v petkah
  • Sarah Jessica Parker in Kim Cattrall se ne razumeta sploh. Niti na snemanju se nista ujeli in je Kim kasneje večkrat izpostavila, da je bila šikanirana z njene strani


#VELIKI POKOVCI

Od leta 2007, ko so se Veliki pokovci prvič pojavili na malih zaslonih, so se skozi leta uveljavili kot ena od najuspešnejših humorističnih serij v zgodovini televizije – skupno je bila nanizanka nagrajena s kar desetimi emmyji. Nadaljevanka, ki sta jo ustvarila Chuck Lorre in Bill Prady, se je redno uvrščala med najbolj gledane televizijske vsebine in podrla številne rekorde v gledanosti. V enajsti sezoni si je v ZDA vsak del v povprečju ogledalo 18,6 milijona gledalk in gledalcev, kar ni uspelo še nobeni ameriški humoristični nadaljevanki. Priznam, zadnje sezone si namensko še nisem ogledala. Ker se še zdaj ne morem sprijazniti, da je konec. Ne vem po kateri logiki, ampak nekako sem v svojih možganih zamišljala, da bo to ena izmed serij, ki bo trajala v nedogled in bo imela največje število sezon (in posledično delov).

#PRAVA KRI

Še ena izmed serij, ki te od začetka posrkajo in postaneš noro obseden vendar žal bolj greš proti koncu serije, bolj postane bedna in potem še zaključijo tak bedno, da lahko samo po domače povedano popizdiš. Izvirno True Blood je ameriška znanstveno fantastična drama, ki jo je premierno prikazal HBO 7. septembra 2008. Serija je zasnovana po romanih Southern Vampire Mysteries pisateljice Charlaine Harris. Ima 7 sezon in v njih najdete veliko seksa, nenavadnih mitoloških bitij in glavne akterje vampirje, kmalu se jim pridružijo tudi volkodlaki. Glavno vlogo ima dekle Sookie, ki je telepatinja, kar pomeni, da bere misli drugim ljudem / bitjem (razen vampirjem) in hkrati se vse začne s tem, da se zaljubi v vampirja Billa.

Ker opažam, da je še cel kup kul serij, ki sem ji gledala in bi vse skupaj naneslo še na kake tri strani, dopišem kar sem vse spremljala:

  • TUDORJI (z veseljem bi si spet ogledala, ker je od tega že toliko let nazaj)
  • LJUBKE LAŽNIVKE (nekje vmes sem obupala, ker so mi dokurčle)
  • MULARIJA aka SKINS
  • BELA KRALJICA
  • GOSSIP GIRL (konec je brezvezen, ampak Chuck & Blair ❣ )
  • RAZOČARANE GOSPODINJE (mislim, da sem tudi ene 3 – 4x šla vse skoz)
  • MAIDS (podobna zadeva, kot razočarane – obžalujem, da so jih skenslali)
  • HOUSE M.D. (❤)
  • BLACK IS NEW ORANGE (prvi deli so težko prebavljivi aka dolgočasni, vendar sem na pobudo prijateljice vztrajala in priznam, da kasneje postane res zanimivo in privleče)
  • SODOBNA DRUŽINA
  • DVA MOŽA IN POL (tudi z Ashtonom zelo gledljivo, ampak kako so končali serijo, težko prebavljivo)
  • SUPERNATURAL
  • VAMPIRSKI DNEVNIKI (ki proti koncu postanejo tudi dolgočasni)
  • ORGINALS (izpeljano iz Vampirskih dnevnikov, ampak kasneje vse skupaj tako pomešano, da mi ni bilo zanimivo za gledanje)
  • PRISON BREAK
  • NCIS (vse možne verzije na kraju zločina)
  • CASTLE
  • MENTALIST
  • BONES
  • LUCIFER


Kaj imam na listi za pogledat v prihodnje:

  • Njegova temna stvar
  • Bela princesa
  • Gospe v črnem
  • Patrick Melrose
  • Zločin
  • Sons of Anarchy

Objava se bo sproti dopolnjevala in urejala. Vesela bom predlogov in idej,  ki so v povezavi s serijami. Ugotovila sem, da sem še stara šola in slabo poznam novejše serije oziroma se premalo posodabljam :)


Več o tem »

Odkar pomnim sem nora na tetovaže in sem vedno sanjarila, da bom enega dne imela kar nekaj tetovaž. FUNFACT do trenutno svojega 26 leta ...

10.3.20

Odkar pomnim sem nora na tetovaže in sem vedno sanjarila, da bom enega dne imela kar nekaj tetovaž. FUNFACT do trenutno svojega 26 leta nimam nobene. Verjetno se sprašujete zakaj za vraga ne? Hmm čisto iskreno, ker je vpliv očeta bil in je še vedno velik (in on je eden tistih starokopitnih ljudi, ki si jim tetovaže fuj in fej in če bi prišla domov z kakšno obsežno tetovažo bi se me verjetno odpovedal ha ha ) Zadnje čase se okolje spreminja in so tatuji tako zelo v modi, da je skoraj težko najti ljudi, ki nimajo nobenega in časi, ko so se tatuji skrivali pod oblačili so mimo. V tokratni objavi te čaka intervju z hudo bejbo, ki ima pri svojih 22 letih že 38 tatujev in iz ljubezni do njih jih tudi sama ustvarja. Radovedna, kot sem me je zanimalo vse. Od prvega do zadnjega – kakšne zgodbe se skrivajo za njimi. Kako najti pravo mesto, kako so reagirali njeni starši in kake ima načrte za prihodnost. Moram omeniti, da Kajo poznam že kar nekaj časa saj sva tudi sodelavki in je najbolj noro bitje, kar ga poznam.

 


Kaja, pozdravljena. Pa začniva od začetka. Najprej se na kratko predstavi bralcem :)

Živijo, sem Kaja Jamnik, stara sem 22 let. Dokončano imam srednjo šolo za oblikovanje Maribor, smer grafično oblikovanje. V prostem času rada rišem, predvsem abstraktne stvari , saj skozi sliko izrazim čustva, ki v meni kipijo.

Že štiri leta sem zaposlena v Zari, trenutno delam na moškem oddelku. Leta 2018 sem zraven službe še odprla svoj studio, kjer sem začela s tetoviranjem. Predvsem zato, ker je to nekaj, kar me je zanimalo od kar sem pridobila svoj prvi tatu. Vendar sem bila takrat premlada, da bi se 'podala na tako pot'.

No Kaja ravno to me je zanimalo in bi sledilo kot naslednje vprašanje. Kako se je začela zgodba s tetovažami. Kateri je bil tvoj prvi, koliko si bila stara in zakaj si se odločila za njega?

Vse se je začelo leta 2016, ko sem si še kot srednješolka »čečkala« po telesu in sem v poletnem času skicirala na desno stegno vrtnice, ki so kasneje postale motiv za moj prvi tatu. Celotna tetovaža je unikatna in ima velik pomen za mene, ki ga ne bi želela deliti s širno javnostjo.

Lahko samo izdam, da ima povsem enako tetovažo tudi moja sestra dvojčica Maja, vendar na levem stegnu.

Kako so to sprejeli tvoji starši (glede na starost si bila zelo mlada) in kako to komentirajo danes?

Moj oče je bil zelo starokopiten, saj ni maral nobenih poslikav po telesu, vendar najbolj od vsega ni prenesel piercingov. Zato sem se odločila za posebno taktiko. En dan sem odšla do njega in ga predstavila pred dejstvo : tetovaža ali piercing v jeziku? Izbral je več, kot očitno tatu (smeh).

Mama me je pri risanju zmeraj podpirala, tako, da tudi ni imela nobenih pripomb pri ustvarjanju prve tetovaže in je bila sprva popolno nasprotje očeta. Sedaj lahko rečem, da me pri delu in tetoviranju bolj podpira oče, ki je bil nekoč zelo proti. Saj me vsak dan, zvečer čaka sms sporočilo od njega, kaj sem ustvarila v tistem dnevu in če mu lahko pošljem kako fotografijo.

Če ni preveč intimno bi delila z nami vse svoje tatuje in zapisala pomen in zgodbo vsakega?






Povej mi kako najti pravo mesto? Kako si se odločala ti – kako se odločajo tvoje stranke?

Za prvi tatu je pomembno, da ti nekaj pomeni oziroma ima nek simboličen pomen in s tem tudi njegovo mesto.  Odločitev vsakega posameznika je ali želi tetovažo skriti (intimna področja ali področja, kjer ni vidno) ali deliti (izpostavljena mesta, kot je npr. na rokah, kjer je vidno v vidnem polju). Na žalost je naša država še vedno kar se tiče tetoviranja in tetovaž zadržana (kar sem tudi pri sebi zaznala, da sem sprva izbrala tako mesto, kot je stegno in ni vidno). Še posebej se to občuti v določenih poklicih, tako, da imam veliko strank z določenimi poklici, kjer tatu ni dovoljen oziroma ne sme biti na vidnem mestu (npr. turistična gostinska šola – od komolca navzdol ne sme biti vidna oziroma sploh ne sme biti nobena poslikava na telesu, prav tako med občutljive dele spadajo vrat in prsti ).

Vsekakor pa bi si želela, da bi bilo tega vse manj in bi bilo manj skrivanja, saj na koncu dneva menim, da ni pomemben sam videz kolikor je pomembna sama kvaliteta človeka in njegov doprinos k družbi.

Kako je s samo bolečino, kako si jo občutila ti (če si jo) in kako jo doživljajo tvoje stranke?

Bolečina je odvisna od samega predela telesa in posameznika. Bolj boleči predeli so recimo rebra, vrat, hrbet, nart in kjer so izpostavljene kosti (npr. ključnica, prsti). Vsak posameznik ima drugačen prag bolečine, kot zanimivost pa bi izpostavila svoje opažanje, da imamo ženske veliko večji prag bolečine napram moškim. Kot primer bi izpostavila moškega, ki sem mu na predelu reber tetovirala mali napis in je zraven »umiral« od bolečine, medtem, ko sem ženski naredila veliko tetovažo z vrtnicami čez celo polovico reber in je ocenila bolečino, kot nizko.

Sama moram priznati, da pri nobenem nisem začutila bolečine razen pri enem, ki še zmeraj ni dokončan in zbiram pogum, da ga nadaljujem in izdelam do konca. Je pa to tatu na predelu narta.

Kaj meniš o začasnih tatujih? Si kdaj preizkusila?

Zdijo se mi dobra ideja, predvsem za tiste, ki se ne znajo odločiti za pravi motiv in samo mesto tetoviranja. S tem tudi lažje ugotoviš ali je tisto, kar imaš v glavi prava ideja, saj se lahko zgodi, da se  po določenem času  tetovaže naveličaš ali ti ni več všeč. Ker je tetovaža le začasna, ni nobene stranske škode.

Jaz sem sama bolj preizkusila začasne poslikave s kano, ki se sperejo s telesa že po kakem tednu dni :)

Zaupaj nam kako je z nego kože po tetoviranju ?

Nega po tetoviranju je zelo pomembna, saj s tem tudi vplivamo na sam obstoj tetovaže (lahko pride do razlitja). Jaz npr. ko končam tatu, ga zaščitim s plastično folijo in povem stranki, da naj tako ostane med 6 do 12 ur. Opozorim, da prva dva dni ne sme tetovaža priti v stik z milom. Torej v poštev pride umivanje oziroma spiranje le z vodo in mokroto samo popivnamo, ne brišemo. Potrebno je mazati z mazilom, ki pomaga k kvalitetnejšemu celjenju. Jaz sama svetujem in uporabljam Bepanthen, ki dezinficira in celi ter vazelin. Nekatere moje stranke pa priporočajo uporabo mazila Tattoo Care, ki se na žalost pri meni osebno ni najbolje obneslo.

Verjetno je tudi vsesplošno znano, da krastic v času celjenja ne smemo praskati, da ne nastanejo brazgotine in da se je potrebno po tetovaži dobro zaščititi oziroma namazati, ko smo izpostavljeni soncu. 

Pri kateri številki se boš ustavila?

Moja številka je neomejena (smeh). Zaenkrat sem mnenja, da je moje telo oziroma moja koža tako, kot je slikarju platno. Na tetovažo gledam kot na umetnost skozi katero se izražam.

Za konec pa še par zelo zabavnih informacij o Kaji :)

  • Kaja se boji igel tako, da ji odvzem krvi povzroča veliko preglavic medtem, ko si brez problema sama naredi tetovažo v notranjosti ustnic
  • Prav tako ne mara krvi in ji občasno povzroči slabost, kar jo je kar nekaj pri tetoviranju. Enkrat se ji je tudi zgodilo, da je skoraj padla skupaj med tetoviranjem zaradi prevelik količine krvi

  • Desno nogo ima »rezervirano« za bližnje prijatelje, ki ji lahko naredijo svoje sporočilo ali skico in to z strojčkom za tetoviranje s tem tudi vsak sam lahko pridobi občutek kako deluje proces tetoviranja, igle, barve ipd.
  • Na desni nogi ima že 10 takih mini tetovaž in jih ne popravlja za njimi (ne še, ker ni še dala te možnosti meni hohoh)



Vsem sporoča, da se izogibajte predsodkom (in slabim tetoverjem) in ne živiš ti s tetovažo, ampak tetovaža s teboj.

Kaji se iskreno zahvaljujem za njen čas, odkritost in odgovore na moja vprašanja. Se še spomnite, da sem na začetku napisala, da nimam še nobene tetovaže. Verjeli ali ne, z nastankom te objave je res bilo tako stanje. Vendar po najinem intervjuju in povabilu v njen studio se je 4.marca 2020 zgodilo nepričakovano in predvsem resnično zelo spontano. Dobila sem svojo prvo tetovažo in imam občutek, da še zdaleč ni zadnja. #40dnisprememb

Več o tem »

DEPRESIJA. Beseda, ki je še 15 let nazaj bila nepoznana in neopredeljena kaj natančno pomeni. Velikokrat diagnoza, ki so se je ljudje s...

1.3.20

DEPRESIJA. Beseda, ki je še 15 let nazaj bila nepoznana in neopredeljena kaj natančno pomeni. Velikokrat diagnoza, ki so se je ljudje sramovali in jo skrivali. Danes je na trenutke celo moderna. Na trenutke v tem hitrem tempu življenja vsi občutimo znake podobne oziroma značilne za njo. Pa koliko krat nezavedno rečemo za sebe ali za koga bližnjega, da je depresiven.

Strokovna definicija navaja, da depresivno motnjo uvrščamo med motnje razpoloženja. Pojavlja se samostojno ali kot del klinične slike drugih motenj. Beseda depresija je latinskega izvora, in pomeni znižati, tlačiti, torej znižanje razpoloženja. Poznamo različne oblike in vrste depresije, od blage do hude oblike depresij, kjer oseba ni zmožna opravljanja dela, polna samomorilskih misli in negativnega vrednotenja samega sebe. Nekatere oblike depresije se malenkostno razlikujejo ali pa se razvijejo v edinstvenih okoliščinah. Delijo se v tri skupine:

  • Psihotična depresija - približno eden izmed desetih ljudi s klinično depresijo doživi tudi psihotične simptome, kot so halucinacije (prisluhi) ali blodnje (zamisli brez vsakršne povezave z realnostjo).
  • Poporodna depresija - oblika depresivne motnje, ki se najpogosteje pojavi v prvih tednih po porodu. Prizadene približno 15 % mater, še posebej pogosto pa se pojavi pri ženskah, ki so v preteklosti že doživele depresijo
  • Sezonska afektivna motnja ali SAM je vrsta klinične depresije, ki se pojavlja v določenih letnih časih. Običajno nastopi, ko se pozno jeseni pričnejo krajšati dnevi in traja celo zimo.


Pa vendar kaj resnično je depresija?

Enega lepega dne, povsem nepričakovano (čeprav so se znaki kazali že prej, mama je začela spreminjati obnašanje  po določenem dogodku, ki je takrat v njej vzbudil spomine  na travmatičen dogodek – za katerega nisem vedela – vendar temu v obdobju najstništva in kopico svojih »problemov« nisem polagala velike pozornosti) po tem, ko me je odložila na avtobusni postaji se je p o s l o v i l a  od mene. Ne na tak način, da bi jasno dala vedeti, da je kaj narobe ampak njena mimika in občutek, ki sem ga začutila .. vedela sem, da je nekaj narobe. Ko sem izstopila iz avtomobila in se je odpeljala in sem gledala za njo in je namesto levo (domov), zavila desno so se moji sumi potrdili, da nekaj ne štima. Sicer sem jo klicala na telefon in se je oglasila in mi zatrdila, da odhaja domov vendar po drugi poti. Ne bom razlagala na dolgo in široko, ker mi v bistvu v tem trenutku solze prihajajo na oči. Tistega dne sem izgubila delček mame, čeprav sem ji  na koncu dneva »rešila« življenje. Postavljena diagnoza v psihiatrični ambulanti je bila blodnjava (motnja) depresija. V nekem trenutku me lastna mama ni več prepoznala, bala se me je. Ko se spomnim njenih rjavih oči, ki so gledale skozi mene sem mislila, da je nikoli več ne bo nazaj. Pa se je pobrala s terapijo in spet doživela padec, ko jo je nehala jemati pa smo spet šli skozi postopek zdravljenja in smo nekako preživeli. Pogrešala sem to, da bi se več o tem pogovarjali, namesto tega smo nekako to pometli pod preprogo.

Vsakič, ko sem kasneje slišala besedo depresija in njene simptome sem videla svojo mamo. Vse kar smo doživeli in kako je to tudi vplivalo na mene in na celotno družino. Priznam, da sem na trenutke bila jezna na njo, da je zbolela. Ne znam pojasniti, nisem razumela, da bolezen ne izbira in da so lahko določene potlačene travme in dogodki »hrana« da se bolezen razvije.

Zakaj sem se odločila spregovoriti o tem?

Ker se še vedno premalo iskreno pogovarjamo o tem. Uporabljamo besedo v napačnem pomenu, enačimo slabo počutje in utrujenost in lenobo na trenutke, da navržemo »ej stari jaz mislim, da sem depresiven« Pred začetkom ustvarjanja današnje tematike sem želela prebrati kake osebne izpovedi, najti kakšen intervju in edino kar najdem so besede strokovnjakov. Kar je OK in vesela sem vseh strani, kjer je o bolezni napisano veliko od simptomov do presejalnega testa, kjer lahko sam izpolniš vprašalnik in ugotoviš ali je tvoja depresivnost manj / več verjetna. Pogrešam zgodbe ljudi, ki živijo vsak dan z njo in je vsak dan nova borba za preživetje. Vsako jutro se morajo vstati iz postelje in preživeti dan. Mogoče bi bilo komu lažje, če bi prebral / slišal nekoga, ki doživlja enako.
V svojem izzivu #40dnisprememb želim spregovoriti ravno o takih tematikah, ki se jih zavedamo a premalo krat kaj naredimo oziroma spregovorimo o njih. Ker moja mama ne bi bila ravno vesela javnega izpostavljanja in postavljanja vprašanj sem za pomoč pri tej tematiki prosila dekle, ki je v bistvu dalo mi tisto zadnjo brco v rit, da ustvarim svoj blog in javno delim svoje razmišljanje. Sodelovala sem v enem njenem izzivu 'Blogerka za en dan'. Se spomniš tega Neža?

Zakaj sem izbrala ravno njo? Ker je mojih let, mlada, ambiciozna punca, ki ustvarja pod imenom @ rosetouchblog (dodajam povezavo še do njenega bloga : https://rosetouchmakeup.blogspot.com/)  Dovolj pogumna je, da bo odgovarjala na moja vprašanja in se tudi javno izpostavila.



Pozdravljena Neža, iskreno mi povej, zakaj si se odločila sodelovati v današnjem intervjuju?

Pozdravljena Aleksandra,
najprej bi se ti rada zahvalila, da si me povabila k sodelovanju, v preteklosti, celo v tvojih začetkih sva že sodelovali in ne bi mogla biti bolj ponosna nate kot na osebo, v ponos mi je videti kako si zažarela na svoji karierni poti. Z velikim veseljem te spremljam in ti želim tudi v bodoče vse dobro.
Iskreno o tem zakaj sem se odločila pa... kaj naj rečem. Priznam, da niti nisem dvakrat premislila preden sem privolila, ker je to del mene in kljub temu, da je težko o tem govoriti in se izpostaviti, vem, da lahko s takšnim dejanjem oz. ozaveščanjem pomagam tudi komu drugemu, ki se bojuje z enakimi bitkami.

Kdo je Neža in kaj se skriva globoko v tebi?

Kdo je Neža... Hah, dobro vprašanje in odlično, saj nimaš veliko priložnosti povedati kdo sploh si, vsak te dojame drugače ali pa sploh ne. *smeh*
Kar drugi mislijo sploh nima navsezadnje veze, glavno je, da smo zvesti sami sebi in, da smo vedno to kar smo in se zaradi drugih ne spreminjamo.
Neža je umetniška duša. Skromna, mogoče malce sramežljiva, ko me spoznaš pa sem predvsem odprta, iskrena. Od malih nog zelo rada pomagam in rišem nasmehe na obraz tistim, ki jih najbolj potrebujejo. Že od nekdaj obožujem umetnost, naravo, fotografiranje, živali, svet lepote in kozmetike ter modo. Kljub vsem hobijem in svarem, ki jih rada počnem pa je ličenje nekako moje najljubše področje. V tem sem se našla in z velikim veseljem osrečujem druge ter poskrbim, da se v svoji koži počutijo kar se da najboljše.
Vedno sem se nekako počutila drugačno. Moj stil je bil vedno drugačen od drugih, zelo rada sem eksperimentirala z barvo las. Skratka, vedno sem izstopala na nek način, kar niti ni bil moj namen - bila sem enostavno jaz. Takšna kot sem. Iskrena, pristna in flegma na to kaj misli okolica.

Kdaj si začela opažati, da se nekaj dogaja s teboj in kakšne simptome si imela?

Dolgo nisem vedela točno kaj se dogaja z mano, že kot majhna deklica sem nekaj čutila, vendar si kot otrok ne veš tega razložiti. Rekla bi, da je bil zame precejšen šok, ko sva se z mamo preselili k očimu in njegovi družini, kmalu za tem sem tudi dobila bratca, vendar sem nekako hodila čez fazo "zakaj moja starša nista skupaj, zakaj mi nismo družina". To mi je bilo težko sprejeti. Mislim, da sem rabila par let, da sem postala starejša in sem  ugotovila, da takšno pač je življenje in, da ni življenje kot samo, en lep družinski film. Naj poudarim, da mi nikoli ni nič primanjkovalo, da ne bo mogoče kdo narobe razumel. To je le bila ena izmed življenjskih situacij, ki me je veliko naučila o ljudeh nasploh, o sami sebi in o tem kako otroci dojemajo odnos med staršema oz.  ločeno življenje.
Prav tako je bila velika prelomnica pri meni to, da sem se morala soočiti s smrtjo dedka, ki mi je bil res najbližja in najdražja oseba, ki sem jo poznala. Bila sva zelo povezana in nekako je on prevzel to "očetovsko vlogo" in ravno zato je bila navezanost še toliko večja. Bilo je v srednji šoli, ko sem ravno šla skozi "najstniško fazo", težko mi je bilo, ker ga nisem zaradi šole veliko obiskovala, nato se je stanje poslabšalo in smrt je bila zame en velik šok. Postala sem res potrta in počutila sem se nenormalno prazno, dobesedno nisem imela volje za življenje. Nisva se niti poslovila, to me preganja še danes, čeprav vem, da je vedno ob meni in, da je brezveze imeti ta občutek "krivde", saj bova definitivno povezana za vedno. Od takrat naprej sem se počutila prazno, emocionalno, potrto, jezno predvsem, nisem imela volje do ničesar, svoje hobije sem kar se da hitro dala na stran. Žalujemo celo življenje, kar se mi zdi povsem normalno, tako pač je. Najbrž si bralci zdaj mislijo "kaj te tota bluzi", "kak jo lahko nekaj takega vrže s tira" , "to ni najhujše kaj se ti lahko zgodi", slišala sem res veliko različnih mnenj na to temo in sama menim, da nas takšne situacije spremenijo za vedno, definitivno se vsak kdaj znajde v takšni ali drugačni situaciji in prav tako tudi vsak dojema in sprejema drugače. Navsezadnje ni pomembno kako in zakaj ampak kako si lahko med sabo pomagamo in vzpodbujamo ter preprečujemo smrti, ki jih je na žalost vedno več.

Kakšna je strokovna diagnoza in kako poteka samo zdravljenje?
Imela sem krizno obdobje, ko so mi stvari malce ušle izpod nadzora. Komaj sem vstala iz postelje, hrane nisem pogrešala, veliko sem spala in tudi nenormalno jokala. Prav tako sem začela opažati panične napade ter anksioznost, včasih sem jokala zaradi tega, ker enostavno nisem mogla stopiti v trgovino, imela sem odpor do vsakega stika z okolico.
Ker sem videla, da tako ne gre naprej, sem poklicala psihiatre v okolici in se hotela naročiti na pregled. Kljub moji krizi v glavi so bile čakalne dobe... predolge. Najprej sem šla v Maribor, nato na Ptuj.
V eni izmed mojih objav o depresiji sem mislim, da že govorila malce o teh obiskih psihiatrov, ampak naj izpostavim samo to, da sem videla preveliko nespoštovanja, nezainteresiranosti za pacienta, kaj še le volje do zdravljenja, kot bi si vsak zaslužil, saj navsezadnje so to ljudje, ki bi nam naj pomagali, prav tako plačujemo zdravstvo - za pomoč in profesionalno zdravljenje, ne pa pol urno zehanje, zavijanje z očmi in na koncu recept za antidepresive, ki ti bodo "čudežno" rešili vse težave.
Moje diagnoze bi naj bile - depresija, anskioznost in panična motnja.
Predpisane sem imela AD, jemala sem jih par mescev, kmalu pa zaradi stranskih učinkov prenehala. Ko sam sebe več ne prepoznaš je treba dobro premisliti ali zaupaš strokovnjakom, ki ti te tablete predpišejo. Nekaterim pomagajo, kar me veseli, meni na žalost niso odgovarjale in se nazaj niti nisem vrnila.
Odločila sem se za delo na sebi, da prepoznam vse stvari, ki me vržejo iz tira, da se poslušam, da si nazadnje zaupam in z veseljem povem, da sem srečna, da sem opustila zdravljenje z AD in se odločila za samozdravljenje.

Doživljaš epizode – kaj to pomeni, kako izgledaš in funkcioniraš v določeni epizodi? Kako jih premaguješ?

Kot sem že prej omenila se mi velikokrat zgodi, da mi v trgovini postane neprijetno, predvsem na mestih kjer je nenormalna gneča in slab zrak. Včasih se začnem potiti in dobim občutek slabosti, tudi vrtoglavica je velikokrat prisotna. Pomagajo mi dihalne vaje in osredotočanje na en predmet. Misli poskušam preusmeriti na nekaj pozitivnega, lepega.
Velikokrat se znojim in me zebe, pojavi se tudi tresavica, potem so še tu močni glavoboli in migrene.
Menim, da je velik sprožilec vsega tega tudi stres vsakdanjega življenja.
Depresijo pa vedno opišem kot vodko, ki jo spiješ in potem pride za tabo. Vedno čutim nek pritisk, tesnobo, včasih ti je težko odnesti smeti... na primer. Kvaliteta življenja se zmanjša nekako, a, če delaš na sebi in si do sebe iskren, moraš najti ukane sam zase , da se zmotiviraš do točke, da enostavno greš dalje in ne obupaš. Stanje traja nekaj dni, včasih tednov. Potem se poleže. Kakšen dan vmes ti je okej, potem ti spet ni. Ampak priznam, da mi ob prisotnosti ADjev ni bilo prav za nič več, tako pa se nekako vedno pribijem do točke, da si rečem, da zmorem in to storim pa čeprav je težko.
Meditacijo sem probala pa mi misli preveč divjajo. Ali pa enostavno nisem človek za takšne stvari. Rada imam dihalne vaje, prav tako imam rada sprehode v naravo, to mi da veliko energije.
Predvsem pa je dobro, da se v takšnih "kriznih momentih" zatečeš k nečemu kar rad počneš - risanje, fotografiranje, pisanje, branje, enim pomaga tudi klepet s prijateljem ali bližnjim. Sam nekako moraš ugotoviti kaj je zate tisti "antidepresiv".

Verjetno tudi stres veliko vpliva na poslabšanje stanja, kako se spoprijemaš z vsakodnevnim stresom?

Tako kot si rekla, se povsem strinjam. Živimo v času ko je vse tako kaotično, hitro, površinsko, polno filtrov in veselih slik z žalostnim ozadjem.
Narobe svet bi jaz temu rekla.
Mislim, da ni enega človeka, ki ga vsakdanji stres nebi vrgel kdaj s tira, kar je povsem normalno, vsi kdaj podležemo temu "osvajalcu sveta".
Najraje imam sprehode v naravi, poslušanje glasbe, klepet s prijatelji,  cartanje z mačko, ki je moj velik antidepresiv, saj je bila z mano tudi v najtežjih obdobjih. Včasih se celo od stresa spravim "pucat" *smeh* Včasih pa paše samo kavč pa kak dober film, dobra družba in zvitek za lažji spanec. 💚

Imaš kakšen nasvet / bi kaj specifičnega izpostavila ali sporočila bralcem?

Joj, toliko vsega je, ampak na srce vam polagam to, da je vredno zaupati sam sebi in sebe dobro poznati ter prepoznati znake ter simptome za katerokoli stanje gre. Vedno bodi zvest sam sebi in delaj dobro, pomagaj drugim, vendar ne pozabi poskrbeti tudi zase in za svoje počutje, zdravje. Nikoli ne prenehaj z delom na sebi, saj se le tako razvijamo in postajamo kar se da najboljša verzija sebe. Če rabiš pomoč, zaprosi zanjo. Naj te ne bo sram. Nikoli ne obupaj. Naj te tvoje motnje, hibe, stanja, karkoli že pač... ne odvrnejo do tega, da življenje izkusiš v pravi meri, saj nam je dano le eno. Nikoli nisi sam.Verjami vase in se imej rad. Predvsem pa... ozaveščaj, priskoči na pomoč nekomu v stiski... mogoče celo rešiš kakšno življenje. Srečno 🖤

Več o tem »