𝓗𝓿𝓪𝓵𝓮𝔃𝓷𝓪 𝔃𝓪 𝔃𝓲𝓿𝓵𝓳𝓮𝓷𝓳𝓮 𝔃 𝓫𝓸𝓵𝓮𝔃𝓷𝓲𝓳𝓸: 𝓲𝓷𝓽𝓮𝓻𝓿𝓳𝓾 𝓯𝓽 @𝓴𝓸𝓻𝓲𝓷𝓪𝓴𝓸𝓻𝓹𝓮𝓻

Življenje je nepredvidljivo, na trenutke zelo lepo in mogočno a že naslednji hip krhko in minljivo. To najbolj začutimo ob bolezni in iz...


Življenje je nepredvidljivo, na trenutke zelo lepo in mogočno a že naslednji hip krhko in minljivo. To najbolj začutimo ob bolezni in izgubi ljubljenih oseb. Zato ni brez razloga nasvet, da zajamemo življenje z polno žlico. Da počnemo, kar nas iskreno veseli, ne glede kaj si mislijo drugi. Da živimo polno življenje – karkoli bi naj to že pomenilo.   Pred časom sem dobila sporočilo mladega dekleta, da je zasledila moje objave in da ima tudi sama zanimivo življenjsko zgodbo. Pri dveh letih je izgubila dedka zaradi raka. Pri 10 letih je izgubila očeta, prav tako zaradi raka. Nekaj let kasneje pa je tudi sama zbolela za levkemijo. Gre za rakavo bolezen belih krvničk v kostnem mozgu, belih krvničk, ki krožijo po obtočilih in tistih v organih, kot so vranica in bezgavke... ali po domače krvni rak.


Korina za začetek te lepo pozdravljam in se že vnaprej zahvaljujem za sodelovanje. Predstavi se nam v parih stavkih, koliko si stara, s čim se ukvarjaš, kaj te veseli…

Najprej bi se ti rada zahvalila, da te je moja zgodba navdihnila in da boš z mano naredila intervju. Torej sem Korina Korper, štajerka zdaj stara 18 let. Zaenkrat sem dijakinja 4.letnika turistične šole, ampak bom šolanje nadaljevala v smeri kozmetike. Moje področje, kot bi temu lahko rekli, je vedno bila umetnost. Umetnost v obliki risanja, slikanja, fotografiranja, predvsem pa plesa in ličenja.



V uvodu sem omenila na kratko tvojo življenjsko zgodbo. Sedaj bi si želela, da jo še sama opišeš v smislu kako je časovno vse potekalo, kakšno obliko raka sta imela dedek in oče in kako imaš ti in kaj točno to pomeni

Lahko bi rekli da je moja življenje kar pestro, obdano na žalost z hudimi boleznimi. Prvi, ki je izgubil bitko je bil dedek, imel je pljučnega raka. Takrat sem bila stara nekje 2 leti, tako da se ga ne spomnim. Vem samo to, kar so mi povedali ostali člani družine in vem kako je izgledal samo po slikah, včasih si želim da bi ga imela čas boljše spoznat. Čez nekaj let, natančno leta 2011, je izgubil bitko z rakom tudi moj ati. Imel je raka želodca, ki se je potem razširil. Žal so ga ugotovili prepozno. Atija se dobro spomnim, ampak mi je žal da ni in ne bo moral biti z mano skozi vse življenjske ovire in izzive. Vedno sem bila atijeva punca. Klical me je črvek, zato ker sta me vsak večer z mamo zavila v odejo in sem res izgledala kot črv. Želim si da bi še ostal med nami in se postaral z mamo. Ko smo se komaj pobrali od smrti atija, sem aprila leta 2018 zbolela za rakom še jaz. V bistvu se je začelo z bolečimi kolki in potem ko sem pustila za sabo ples in po mnogih pregledih mi je bila postavljena diagnoza ALL-akutna limfoblastna levkemija.

Iskreno si sploh ne znam predstavljati kaj človek doživlja, ko izve tako diagnozo. Kako si sprejela, kaj so bile prve misli?

Ko sem od začetka obiskovala 3. nadstropje v pediatrični bolnici v Ljubljani, nisem niti dala preveč pozornosti na to, da so okoli mene otroci ki se zdravijo z rakom. Potem pa je prišel dan, 19. april 2018 ko nama je z mamo zdravnik povedal diagnozo. Najprej nisem vedela za točno kako bolezen gre, vedela sem samo da je oblika raka. Malo kdo temu verjame ampak prva misel je bila ˝eh sej bom tu parkrat ležala na kemoterapijah pa bo vse okej˝. Zgodba se je spremenila, ko sem videla solze v maminih očeh. V hitrem postopku sva spakirali stvari in se odpravili domov. Doma naju je čakala mamina sestra oz. moja teta in moje prijateljice. Skupaj smo se jokale, ampak tudi tolažile. Z družino sem se še bolj povezala, saj smo bili v bolezni vsi skupaj in se res nisem počutila samo.

Kako si se soočila z boleznijo in kako se boriš proti njej?

Bilo je več slabih kot dobrih dni, ko sem se počutila slabotno, brez moči. Vseeno pa so moje misli bile pozitivno naravnane, da bom to premagala in zmagala bitko. Moram reči, da sem včasih dvomila da bom zmagala in sem mislila da temu ne bo konca. Mislim da je pomembno da se vsak dan znova boriš in vztrajaš.


Kako poteka samo zdravljenje? Je odvisno od starosti in telesnega stanja bolnika?

Na začetku ti vstavijo port ali pik. Port je kateter povezan z glavno žilo, vstavljen pod kožo. Jaz ga še vedno imam nameščenega pod ključnico, čeprav sem zdrava že leto in pol. Pik je prav tako kateter, vstavljen nad komolcem. Preku pika ali porta ti nato teče kemoterapija. Veliko ljudi me je vprašalo če to čutiš in če boli. Boli samo ko ti vstavijo iglico v port, potem teče in ne čutiš. Od začetka sem velikokrat pozabila da sem sploh priklopljena. Zdravljenje je odvisno od diagnoze, od telesne moči, od zdravil, alergij, teže, krvne skupine itd. Lahko imata dva isto diagnozo in ista zdravila pa ne bo ista reakcija, ker je vsako telo unikatno.

Kakšni so znaki levkemije na splošno in kaki so bili znaki pri tebi?

Kot sem prej omenila se je pri meni začelo z bolečinami v kolkih. Zaradi tega sem nehala plesat in je za nekaj časa bolečina izginila. Bolečina se je spet pojavila ko smo pri športi v šoli tekli po mestnem parku in sem nekako čudno stopila v luknjo. Bolečina se ni nehala kak mesec in sva se z mamo strinjali da je čas za obisk zdravnika. Po veliko preiskavah so končno ugotovili čemu bolečine v kolkih. Najprej smo vsi razmišljali v smeri obrabljenih kolkov, a je žal bilo veliko hujše. Po zgodbah drugih pa se je levkemija pokazala v obliki modric, nemoči in vročine.

Tvoja oblika velja za eno težjih rakavih oblik. Medtem, ko tvoji vrstniki imajo za največji življenjski problem kak mozoljček več se ti vsakodnevno boriš. Te je strah prihodnosti? Se ti zdi, da je bolezen prinesla tudi kaj dobrega?

Zbolela sem ravno v letih ko se je začelo hodit na zabave, tako da sem veliko zabav morala izpustit. Ampak se takšne stvari dajo nadoknadit. Prihodnosti me po eni strani je strah, ker se ALL pri veliko ljudeh tudi ponovi. Čim manj razmišljam o tem, ampak če slučajno rak pride še enkrat se bom pač še enkrat borila in zmagala. Za čuda je bolezen prinesla dosti dobrega. Opažam, da razmišljam veliko bolj zrelo kot večina mojih vrstnikov, zato sem tudi raje v družbi starejših. Med zdravljenjem sem tudi spoznala dosti novih ljudi in njihove navdihujoče življenjske zgodbe. Otroke ki smo se ali se še zdravijo vsi poznajo pod imenom Junaki 3. nadstropja. Prejšnjo leto je potekal tudi tek Junakov 3. nadstropja v Škofji Loki, dan ki je namenjen samo nam! Med bitko sem spoznala tudi kdo so moji pravi prijatelji in kdo se dejansko drži besed ˝če kaj rabiš sem tukaj˝.



Verjameš, da ima psiha velik vpliv na samo zdravljenje? Veliko zdravnikov velikokrat poudarja, da je pozitivna naravnanost bolnika zelo pomembna (ter seveda da sodeluje in verjame v uspeh zdravljenja).

Ja, seveda. Kot sem že prej povedala so pozitivno naravnane misli najpomembnejše. Pri vseh pride do slabših dnevov in do dvomov. Zelo pomaga če imaš okoli sebe krog ljudi, ki te navdihujejo vsak dan, te potisnejo naprej ko je treba in te poberejo ko padeš. Morem reči, da ravno zaradi takega kroga ljudi okoli mene nisem rabila psihologa med zdravljenjem.

Bi še sama kaj izpostavila?

Izpostavila bi še samo, da sem hvaležna za to življenje in za dobre ter srčne ljudi okoli mene!

Za konec kaj bi sporočila bralcem?

Ne glede na vse imejte v glavi pozitivne misli in bodite hvaležni za vse kar imate. Predvsem zdravje se vsem zdi samoumevno, tudi meni se je dokler nisem sama šla skozi tako izkušnjo. Bodite dobro in delajte dobro! Jaz vedno pravim ˝every day, every hour turning pain into power˝ oz. vsak dan, vsako uro spremeni bolečino v moč.

To so zgodbe, ki jih piše življenje in velikokrat niso posute s cvetjem, kot v telenovelah. Dajejo pa nam nekaj zelo pomembnega: lekcijo. Da ugotovimo, da v resnici potrebujemo zelo malo. Da ugotovimo, kaj je resnično pomembno. Da se naučimo, da v življenju ni najpomembneje, kaj imamo, temveč koga imamo. Da se ne primerjamo z drugimi. Da bogat ni tisti, ki ima veliko temveč tisti, ki malo potrebuje. Da cenimo čas, ki nam je dan in skrbimo za svoje zdravje in svoje bližnje. Korina hvala, da si svojo izkušnjo delila z nami in nas skozi svoje potovanje učiš, da postanemo boljša verzija sebe.




Korino zgodbo lahko tudi slišite na : YOUTUBE
Nekaj strokovnih informacij o levkemiji: KAJ MORAMO VEDETI
Sledi Korini tudi na instagramu, kjer deli svoje potovanje in strast do ličil: KORINAKORPER

Zapisi, ki bi vam lahko bili všeč

0 komentarjev