Drugo
Sladko grenke solze
11.10.16
V tej dolgi noči, ko mi spanec ne želi pred oči se nekako moram soočiti z življenjem, ki mi prihaja naproti. Zadnje čase delam veliko in sem zmeraj v pogonu, želim imeti glavo in telo zaposleno, da ko pridem domov preprosto ne zmorem drugega, kot se odvalit na posteljo in se prepustiti spancu, ki me odpelje novemu dnevu nasproti in tako dan za dnem. S tem sem pozabila, da se je pričelo novo študijsko leto in da izkoriščam absolventsko leto, ki sem ga izbrala, da se moja študijska leta se ne bi končala pa vendar na nek način so se. Še zdaj se tako živo spominjam, ko sem spakirala v škatle svoje stvari in sem se skupaj s starši in fantom odpeljala proti Ljubljani. Nisem imela velikih pričakovanj, bolj strah, da se ne bom z vlakom ali avtobusom odpeljala kam od kjer ne bom znala nazaj. Pa še na srečo to ni zgodilo.
Ljubljana mi je dala krila in me objela, vsakič znova.
Seveda je bilo težko usklajevati družino in partnerja čez vikende, občasno tudi delo.. čez teden pa faks in obveznosti, druženje s sošolci (ki so kasneje prerastli v prijatelje) in sostanovalci (ki so bili moja druga družina). Kot nekakšno dvojno življenje. Čeprav sem res proti koncu že sovražila vlak in je pakiranje bilo že tako odveč pa sedaj hrepenim, da bi v svoj kovček spakirala nekaj za obleči, brisačo, ... In vse ostalo kar sodi. Pogrešam osebe s katerimi sem preživljala dneve in delila svoje dobre in slabe trenutke. Saj sem vedela, da bo enkrat tudi tega konec pa vendar je vsak začetek in konec težek. Eno lepo obdobje mojega življenja se končuje in jaz se sprašujem kako iti naprej.
Seveda je bilo težko usklajevati družino in partnerja čez vikende, občasno tudi delo.. čez teden pa faks in obveznosti, druženje s sošolci (ki so kasneje prerastli v prijatelje) in sostanovalci (ki so bili moja druga družina). Kot nekakšno dvojno življenje. Čeprav sem res proti koncu že sovražila vlak in je pakiranje bilo že tako odveč pa sedaj hrepenim, da bi v svoj kovček spakirala nekaj za obleči, brisačo, ... In vse ostalo kar sodi. Pogrešam osebe s katerimi sem preživljala dneve in delila svoje dobre in slabe trenutke. Saj sem vedela, da bo enkrat tudi tega konec pa vendar je vsak začetek in konec težek. Eno lepo obdobje mojega življenja se končuje in jaz se sprašujem kako iti naprej.
Ljubljana me
je razumela, dajala mi je navdih, me osvobajala in mi vsakodnevno ponujala
priložnosti.
Mogoče se sliši noro ampak tam sem imela vse na dosegu roke pa vendar je bilo najlepše se izgubiti v množici in biti le ena pika več na zemljevidu. Sedaj pa je prišel čas, da si najdem nove izzive, da začnem iskati navdih v drugačnih situacijah, se bolj poglobiti vase. Vsem, ki pa so šele začeli svoje študijsko obdobje želim veliko uspeha, da raziskujete, ustvarjate in premagujete svoje osebne strahove in ovire. Tistim, ki se izteka pa žal upam, da imate manj težav s soočanjem, kot jih imam jaz. Tisti, ki ste pa nekje vmes pa samo UŽIVAJTE!
Mogoče se sliši noro ampak tam sem imela vse na dosegu roke pa vendar je bilo najlepše se izgubiti v množici in biti le ena pika več na zemljevidu. Sedaj pa je prišel čas, da si najdem nove izzive, da začnem iskati navdih v drugačnih situacijah, se bolj poglobiti vase. Vsem, ki pa so šele začeli svoje študijsko obdobje želim veliko uspeha, da raziskujete, ustvarjate in premagujete svoje osebne strahove in ovire. Tistim, ki se izteka pa žal upam, da imate manj težav s soočanjem, kot jih imam jaz. Tisti, ki ste pa nekje vmes pa samo UŽIVAJTE!
Res sem vesela, da sem se odločila za smer študija delovne terapije, da sem poslušala sebe in vztrajala do konca. Kljub občasnim naporom, strahu sem šla čez sebe in na koncu še uživala in ustvarila čudovite spomine. To je verjetno tisto, kar na koncu najbolj šteje.
Lepi spomini in ta prijeten občutek nekje v sebi pomešan s solzami žalosti (mogoče tudi veselja, ponosa), ko se pišejo zadnji stavki v poglavju.
.jpg)
0 komentarjev